V resnici pa sem samo človek, ki se včasih spomni na vrečko šele takrat, ko že stoji na blagajni.

Kljub temu sem skozi leta ugotovila, da se je moj odnos do stvari precej spremenil. Ne naenkrat in ne zaradi kakšne velike odločitve. Bolj počasi. Nekatere stvari sem začela uporabljati dlje, nekatere kupovati manj, pri drugih pa sem se preprosto navadila vprašati: Ali to res potrebujem?

Mislim, da je prav to tisti del skrbi za okolje, ki mi je najbližje. Ne popolnost, ampak malo več pozornosti.

Vrečka

Imam jih več. Vrečk za večkratno uporabo, mislim. Ena je v avtu, ena nekje pri vhodu, ena v torbici, ki jo največkrat nosim s seboj. In če preselim potrebščine v kakšno drugo torbo, gre vrečka vedno zraven. In zdi se mi, da je ravno to lepota nekaterih majhnih sprememb: počasi postanejo del življenja.

Moja kava ima svojo skodelico

Kava je ena od stvari, pri katerih sem precej zvesta svojim navadam. Ne maram kave iz avtomata. Zjutraj ko vstanem skuham kavo kot mi je všeč, jo nalijem v skodelico za zraven in jo med vožnjo v službo počasi srkam ravno prav toplo. To je moj ritual prebujanja in priprave na nov dan.

Podobno je z vodo. Toplotno odporna steklenica, ki jo lahko s svežo hladno vodo napolnim skoraj kjerkoli, je že tako samoumevna, da sem slabe volje, če moram kupiti plastenko.

Nekatere okoljske odločitve so se pri meni pravzaprav zgodile tako. Ne zato, ker sem si rekla, da bom od danes naprej bolj ekološka, ampak zato, ker mi je določena stvar postala bolj praktična.

Hladilnik je najboljši navdih

Ob koncu tedna se mi pogosto zgodi, da pogledam v hladilnik in ugotovim, da je v njem precej stvari, ki bi jih bilo škoda zavreči. Pol bučke. Nekaj korenja. Paprika, ki bi ji koristilo, da bi jo nekdo prej opazil, jabolka, ki so izgubila svojo čvrstost...

Takrat nastane juha, omleta, rižota, pita... Včasi tudi "skupzmetanka" ali nekaj, česar ne bi znala poimenovati, ampak ob spremljavi enega ali dveh osnovnih živil, nastane čisto dobra jed. Všeč mi je tak način kuhanja. Kot sestavljanka. Najprej pogledaš, kaj imaš, potem pa ugotoviš, kaj bi iz tega lahko nastalo. In pogosto je rezultat presenetljivo dober.

Stvari, ki jih ne zavržem takoj

Pri oblačilih sem postala precej bolj potrpežljiva. Če je nekaj malo obrabljeno, še ne pomeni nujno, da je za v smeti. Kakšen kos oblečem doma, kakšnega popravim, kakšnega pa preprosto še nekaj časa nosim. Podobno je z drugimi stvarmi v hiši. Če se nekaj pokvari, je moj prvi odziv vedno manj pogosto »to moramo kupiti na novo« in bolj »ali se da to popraviti?« Morda je to tudi stvar življenjske dobe. Čim dlje živiš, tem več stvari imaš. In čim več stvari imaš, tem bolj razumeš, da pravzaprav ne potrebuješ toliko novih.

Ločevanje odpadkov je postalo družinska rutina

Pri nas doma je ločevanje odpadkov že tako običajno, da o njem skoraj ne razmišljamo več. Seveda se občasno pojavi kakšen predmet, pri katerem vsi obstanemo: »Kam pa to spada?« Otroka sta pri tem pogosto bolj dosledna kot jaz in me zaslišujeta v kateri zabojnik... Kar je pravzaprav malo neprijetno.

Najtežje mi je pri nakupovanju

Mislim, da je največja sprememba pri meni nastala prav tukaj. Včasih sem veliko lažje pomislila: »Saj je poceni, vzemimo.« Danes se pogosteje vprašam, kam bom to dala in kam bo stvar šla čez leto dni. Jo bomo uporabljali? Jo sploh potrebujemo? Jo bom čez nekaj časa samo prestavljala z enega mesta na drugo? Nimam vedno pravega odgovora. In seveda še vedno kupim kaj popolnoma nepotrebnega. Samo malo manj.

Včasih je najbolj okoljska odločitev tista, da ne narediš ničesar

To mi je najbolj všeč. Ni treba vedno nekaj kupiti, zamenjati, nadgraditi ali urediti. Lahko se znebim pritiska in ne kupim nič. Ne bo konec sveta in nič ne bom zamudila. Še bolje... včasih lahko samo uporabim tisto, kar že imam. Nosim isti pulover, ki mi je ljub in še vedno lep, še eno zimo. Iz ostankov hrane naredim kosilo. 

Nič od tega ni posebej impresivno. Ampak meni je všeč občutek, da stvari niso namenjene temu, da jih čim prej porabimo in zamenjamo z novimi. Mogoče je skrb za okolje zame danes predvsem to: malo počasnejši odnos do stvari.

Ne mislim, da živim popolnoma brez odpadkov. Ne mislim, da sem posebej zgleden primer trajnostnega življenja. In zagotovo ne mislim, da moramo vsi živeti enako. Samo vedno bolj mi je všeč ideja, da lahko živim z manj, ne da bi bilo moje življenje zato manj udobno ali manj lepo. Pa še več časa mi ostane za bolj prijetne stvari. Ni se mi treba odločati o tem, katero sobo bom renovirala, ali če potrebujem še ene črne jeans hlače in ali naj nasedem, da bo tista nova draga krema za obraz res izbrisala milimeter novih gubic na mojem obrazu. Vedno bolj pogosto zamahnem z roko in si rečem, da so to samo obveznosti do sredstev, ki ne bodo izboljšale mojega življenja, zato niso vredne mojega časa, razmisleka in energije.

Še vedno si rada kdaj privoščim nove stvari. Še vedno grem v trgovino brez vrečke. Še vedno se mi zgodi, da nekaj kupim in šele doma ugotovim, da imam nekaj zelo podobnega že v omari. Ampak zdaj se malo pogosteje ustavim. In se vprašam: Ali to res potrebujem?

Včasih je odgovor da. Včasih pa mi je prav prijetno ugotoviti, da je odgovor ne.

Bojana

Foto: Pixabay