Do nedavnega je bil družinski pavliha, ki sta mu videz in to kaj si mislijo drugi, bila zadnja skrb. Tu in tam se je ukvarjal z lasmi, ki jih je zjutraj poskušal ukrotiti in to je bilo vse. Potem je prišla puberteta. In z njo mozolji.
Nekega dne mi je čisto resno povedal, da ga moti odraščanje. Da mu niso všeč spremembe na telesu. In predvsem, da mu ni všeč njegov obraz. To me je kar zadelo.
Ne zaradi mozoljev. Zaradi tistega občutka, ko prvič vidiš svojega otroka nezadovoljnega s samim sabo, na trenutke celo zelo nesrečnega in veš, da tega ne moreš preprosto popraviti.
Lahko mu poveš, da je normalen. Da ga razumeš. Da se spomniš svoje pubertete in da se vse to da preživeti. Lahko mu kupiš čistilo za obraz. Ne moreš pa namesto njega doživeti tega čudnega obdobja, ko se telo spreminja hitreje, kot ga je sposoben sprejeti.
Z možem sva mu seveda razložila, da so mozolji normalen del pubertete in da lahko z nekaj preprostimi stvarmi stanje nekoliko izboljšamo. Nežno umivanje, manj dotikanja obraza in malo več pozornosti pri prehrani.
Pri tem zadnjem sem pričakovala odpor. A ko sva začela govoriti o sladkarijah in sladkih pijačah, sva ugotovila, da prehrana pri nas niti ni bila tako velik problem. Procesirane hrane že sicer ne jemo veliko, doma tudi nimamo velikih zalog sladkarij.
Največji problem so sladke gazirane pijače. Predvsem zaradi druženja. Ko greš v lokal, na obisk ali povabiš prijatelje, je voda nenadoma precej dolgočasna izbira. Če vsi naročajo nekaj drugega, se ti lahko zdi skoraj čudno, če rečeš, da boš pil samo vodo.
Revolucija ni rešitev. Nisem želela, da bi se pri nas začela vojna proti sladkorju in bi vsaka čokolada postala moralno vprašanje. Bolj me je zanimalo, ali lahko nekaj stvari preprosto zamenjamo in naredimo nekoliko drugače.
In potem je presenetil on. »Doma bom pil vodo z ledom ali iz hladilnika. Voda mi je okej, če je mrzla. Tu in tam bom vodo z mehurčki.« Dobro. Torej smo imeli rešitev. Potem se je v pogovor vključil še mlajši sin. Poslušal je in se odločil, da bo tudi on poskusil. Nihče ga ni silil. Nihče mu ni razlagal, da mora. Sam je hotel. To mi je bilo pravzaprav najbolj všeč.
Vprašala sem se, kolikokrat pri vzgoji brcamo v temo, ker preveč govorimo. Odrasli imamo radi navodila. Kaj je treba jesti, koliko spati, koliko naj bo otrok na telefonu, zakaj mora ven, zakaj sladkarije niso dobre in zakaj bi bilo dobro, da se več giba. In smo presenečeni, ko nas nehajo poslušati. Otroci včasih ne potrebujejo še ene razlage. Potrebujejo samo prostor, da sami pridejo do neke ugotovitve.
Tudi z gibanjem smo nadaljevali malo bolj zavestno. Kolesarjenje, sprehodi, izleti. Nič posebno športnega. Smo pa ugotovili, da se na sprehodu pogosto pogovarjamo veliko več kot doma. O šoli. O ljudeh. O popolnoma nepomembnih stvareh. In včasih o precej pomembnih. Opazujemo okolico, se sprašujemo in poskušamo iskati svoja stališča.
Najstnike hitro označimo kot zaprte vase, trmaste in nezainteresirane. Včasih so res. Ampak včasih samo potrebujejo občutek, da jih ne bomo takoj popravili. Da lahko rečejo: »Grozno izgledam,« ne da bi jim takoj odgovorili: »Pa kaj govoriš! Saj si lep.« Mogoče potrebujejo bolj nekoga, ki reče: »Povej mi več...« In potem nastane prostor za debato.
Ta naš mali družinski projekt seveda ni popolnoma spremenil našega življenja. Še vedno imamo dneve, ko planemo po piškotih. Še vedno se komu ne ljubi na sprehod. Še vedno so včasih telefoni zanimivejši od narave. In še vedno so na tapeti izpadi samozaničevanja... Nismo postali tista družina, ki se ves čas ukvarja s tem, kaj bo jedla, si za malico spakira korenček in se stoprocentno srečna in harmonična zahvaljuje vesolju za nov dan.
Smo pa začeli malo bolj opazovati, kako živimo. Kako drugačen je dan, ko sobotno jutro začnemo s počasnim zajtrkom, ki ga otroka sama pripravita in pri tem razmišljata, da bo zdrav in raznolik. Ko jemo počasi, brez priganjanja in gledanja na uro. Ali pa ko naporen dan v šoli in službi končamo s sprehodom in se po poti pogovorimo o vsem mogočem.
Naučili smo se pogledati etikete na živilih, ki jih kupujemo. Bolj smo pozorni na to, kaj pijemo, kaj kupimo in kaj imamo doma. Koliko se gibamo. In predvsem na to, kako govorimo o telesu.
Ker telo in um nista projekt, ki ga moraš nekoč dokončati. Sta nekaj, s čimer boš živel vse življenje. Morda je to ena od stvari, ki jih moramo otrokom pomagati razumeti: skrb zase ni kazen. Ni nekaj, kar počneš zato, ker nisi dovolj dober. Je samo način, kako ravnaš s sabo.
Pri nas se je ta pogovor začel zaradi mozoljev. Nisem pričakovala, da bo iz njega nastalo kaj več. Ampak mogoče se pomembne stvari v družini pogosto začnejo prav tako – z enim nepričakovano iskrenim pogovorom za kuhinjsko mizo.
Bojana