Ko sem bila otrok – in pozneje najstnica – sem pripombe starejših vedno vzela preveč k srcu. Ena opazka o tem, kako sem videti, en komentar o šoli ali vprašanje zviška: “Kaj boš pa TI počela v življenju?” … in že sem bila zmedena, v zadregi. Dolgo nisem razumela, da njihove besede pogosto niso imele nobene zveze z menoj, da so bile pogosto plod površnega poskusa pogovora ali pa vodene z njihovimi lastnimi strahovi, prepričanji in navadami.
Zanimivo pa je, kako se nekatere stvari ponavljajo. Danes, ko sem odrasla, me lahko najbolj zadenejo besede mojega najstnika. Tiste, ki jih izreče napol v jezi, napol v nerazumevanju, a mi vseeno zlezejo pod kožo. In priznam, včasih se še vedno preveč obremenjujem tudi z mnenji odraslih. Ironično, vem.
A počasi se učim nekaj, kar bi si želela vedeti že prej: da ni treba vsega jemati osebno. Da se je vredno ustaviti, zadihati in pogledati širše. Velikokrat je na drugi strani nekdo, ki je utrujen, prestrašen, v svojih mislih – in ne nekdo, ki me resnično presoja. Pa tudi če je, je to njegov pogled in ne nujno resnica.
Ta občutek objektivnosti in miru še vedno vadim. Ampak je osvobajajoč. In če bi lahko svoji mlajši različici šepnila en nasvet, bi bil verjetno ta: “Draga moja, res se vsi ne ukvarjajo s tabo. In to je dobra stvar.”
Ljudje pogosto odreagirajo iz svojih skrbi in utrujenosti, ne pa zaradi česar koli, kar sem jaz rekla ali naredila. Ko me nekaj prizadene, si poskusim vzeti trenutek in preveriti dejstva: Kaj je res? Kaj si samo domišljam? Večinoma ugotovim, da sem prehitro skočila v najhujši scenarij.
Pomaga tudi malo sočutja — do sebe in drugih. Ljudje smo nepopolni. Včasih smo nerodni, včasih nepotrpežljivi, včasih preprosto lačni.
Učim se postavljati meje, ko je treba in negovati svoj mir s sprehodi, kuhanjem, ustvarjanjem zaradi ustvarjanja brez velikih pričakovanj o rezultatih, karkoli me prizemlji... Ne pričakujem več, da bom vedno vsem všeč.
In ko me naslednjič kaj zaboli, si nežno rečem: “Hej, morda to sploh ni o tebi.”
Presenetljivo pogosto imam prav.
Bojana
Foto via Pixabay
Več prispevkov...