Včasih se ujamem, kako se pritožujem nad vsakdanjimi malenkostmi… kako je kava premočna, zakaj je avtobus spet pozen, zakaj v trgovini niso imeli vsega iz seznama. In potem so tu otroci in družinsko življenje, ki ga večkrat doživljam kot bitko, ki je ni mogoče dobiti. A zdaj že vem, kako je treba s takimi mislimi in si rečem: hej, koliko čudovitih stvari že imam?
Imam hrano, ki me nahrani — ne le telesno, tudi čustveno. Topel zajtrk, kruh, ki zadiši po domu, skodelico, ki jo držim med dlanmi, ko se dan šele rojeva.
Zjutraj odprem oči v prostoru, ki je moj. Postelja, ki me vsako noč potrpežljivo čaka. Zidovi, ki ščitijo moj mali svet.
V omari imam oblačila, v katerih se počutim malo bolj jaz. Včasih je to najljubša trenirka, drugič rdeča šminka za pogum.
Moji koraki so lahki. Ne živim v strahu, da bi morala vsak trenutek bežati ali se skrivati. To je tako velik dar, da ga težko ubesedim.
In potem so tu otroci. Zdravi, navihani, glasni, radovedni. Včasih utrujajoči, kaotični, a njihova energija je življenje samo. V njihovem smehu se skriva to, kar je v resnici pomembno.
In rastem. Včasih z malimi koraki, včasih z ogromnimi, nerodnimi skoki. Učim se iz napak, ki me včasih spravljajo v zadrego, a me vedno, res vedno, nečesa novega naučijo.
Lahko sanjam — o tem kam bom šla, koga bom objela, kaj bom ustvarila.
Ko se ustavim in pogledam okoli sebe, vidim, da imam več kot dovolj. Morda celo preveč. In vsega tega ne želim spregledati.
Hvaležnost ne pomeni popolnosti. Pomeni le, da opazim. Tisto mehko odejo. Tisti kratek smeh. Tisto majhno srečo, ki me poišče vsak dan.
Foto in tekst: Bojana
Poglej še...
Dnevni horoskop
Bioritem
Pogled v karte
Razlaga sanj
Recept: razpokani keksi