Z dolgoletnim statusom partnerke in mama dveh otrok imam srečo, ker sem deležna ljubezni, spoštovanja, zvestobe, naklonjenosti in podobnih reči, ki jih lahko nekdo v taki navezi pričakuje. Pa vendar tega praznika ne pričakujem z odprtimi rokami in žarečimi očmi. Vem, da se ga še manj veseli moj partner. Ne zato, ker bi bil brezbrižen, len ali stiskaški. Razlogi so pri obeh povsem življenjski.
Tako kot dnevi večine odraslih, so tudi najini, polni žongliranja med obveznostmi in prioritetami od jutra do večera. In kako potem v dan, ki je tako ali tako vedno prekratek, stlačiti še nakup darila, romantično večerjo in vse ostalo po protokolu, ki ga narekujejo zunanji pritiski, večinoma potrošniško naravnani?
Že tako ves čas skrbno načrtujeva, da kaj nujnega ne pozabiva (recimo na termin pri zobozdravniku, ali to, da kdo od naju pobere otroke vsakega na svojem koncu,...). Tako je zvečer urica pred tv-jem s kozarcem vina in morda kakšnim dobrim filmom že čista zmaga. Mogoče odpreva bonboniero, ki jo je dobil za rojstni dan. In mogoče bova med gledanjem tv-ja zaspala naslonjena drug na drugega... Ni mišljeno kot jamranje, ampak to je višek romantike, ki jo bova ta dan iskreno zmogla.
Na splošno nama ne ležijo nikakršna praznovanja (obletnice, rojstni dnevi, prazniki...), kjer se morava siliti v čustvena stanja, ker tako narekuje datum na koledarju. P vseeno se znava pogosto lepo imeti in kreativno preživljati čas sama ali pa skupaj z otroci.
Ne glede na vse napisano, jemljem Valentinov dan kot opomnik, da sem blagoslovljena z nekom, ki ga lahko objamem, poljubim ali pa se mu tudi zjočem, katerikoli dan v letu, če to zahteva trenutno čustveno stanje.
Pa ti? Kako se ti godi na Valentinovo?
Mogoče ti bo všeč še...