zgodbica....

vam je všeč?

100%

[ 5 ]

[ 0 ]

Skupaj glasov : 5

• dekle • Od: 24.5.2011 • Prispevkov: 208

Citiraj • Na vrh

zgodbica.... 31.3.2012 17:49

vsak dan počnemo iste stvari. zjutraj se vstanemo, oblečemo in se odpravimo ven. eni v službo drugi v šolo spet tretji v vrtec. le nekaj srečnežev poležava doma dlje kot večina. pa tudi ti niso zadovoljni nad svojim življenjem. bodisi zaradi težke bolezni ki jih je položila v posteljo, ali pa ker nimajo denarja.
vsak dan imamo točno začrtan. že zjutraj točno sprevidimo kaj bomo počeli zvečer. cel dan hitimo po opravkih in imamo ogromno skrbi. pa vendar, naj si še tako natančno načrtujemo dan, vedno se bo zgodilo nekaj ne pričakovanega, nekaj ki nas bo spravilo s tira. vedno je nekaj na kar nismo pripravljeni. srečanje z osebo ki ga nismo načrtovali, nam popolnoma spremeni dan, in življenje. beseda ki jo je znanka izrekla ne da bi ti hotela škodovati, prebudi star potlačen spomin, in na svet začneš gledati popolnoma drugače. vedno je nekaj kar ne moreš pričakovati.
moje življenje je spremenil en sam pritrdilen odgovor. s trenutkom ko sem rekla da grem za Silvestrovo z očetom v kranjsko goro, sem si zaznamovala življenje. od tega trenutka dalje ni bilo nič več enako.
vsak dan sem bila bol vznemirjena. komaj sem čakala da spoznam nove ljudi. bil je to občutek ki ga prej nisem nikoli občutila. in bilo je vsak dan huje. nervozno sem odštevala dni do odhoda, in si stvari pripravila že dosti prej.
bila je sobota 31.12. 2010. ati se je potrudil da je z delom končal prej kot ponavadi. tako sva se že okrog 10.00 odpravila na pot. ko sva prispela v ta čudoviti zasneženi kraj sem bila že zelo neučakana. komaj sem še premagovala da nisem kar stekla po stopnicah in odprla vsak apartma dokler nebi našla pravega. vendar sem se nato le odločila počakati očeta. in ni mi bilo treba čakati prav dolgo, da sem spoznala Meto in Majdo. ti dve, med sabo zelo dobri prijatelici, sta me očitno že dolgo pričakovali, in sta se mi z velikim nasmeškom takoj predstavili. zlahka pa sem opazila tudi dva kužka. še posebej Bonija. ta bela kepa dlak se je zapodila vame v trenutku ko me je zagledala. in prav z njim sem se najdlje igrala. poleg tega malega višavskega terierja, je bila tam tudi ajka. dosti bol umirjena psička, ki je raje kot se podila po sobi, ležala na kavču. mopsi mi nikoli niso bili všeč in morda se prav zato, sprva nisem ravno najbolj ujela z njo.
z bonijem sem se igrala dokler nisem slišala odpiranja vrat. boni je stekel proti vratom, jaz pa sem se vstala in vsa vznemirjena pričakovala koga bom sedaj spoznala. vstopili so trije. 30 letni tomaž, 13 letni jan,in 27 letna žana.
največji vtis name je naredila prav žana. že s samo pristnostjo pri tem najpomembnejšem dnevu mojega življenja, je popolnoma spremenila potek dogodkov vseh ostalih dni, do danes. pred njo nisem bila sramežljiva. še isti dan sem sedela na njenih kolenih. iz mene je izžarevala nepopisna sreča ko mi je posodila kapo in rokavice. in prav na njenih smučeh, me je tomaž učil smučat.
pravo presenečenje zame je bilo ko sta se žana in tomaž poljubila. šele takrat sem se zavedla da ima moja nova odrasla prijatelica fanta. v trenutku sem postala ljubosumna nanj čeprav sem žano poznala le nekaj ur. vendar sem na vse slabo pozabila v trenutku ko me je punca, ki me je pravzaprav slabo poznala, objela.
tako sem se poslovila od starega leta. in že prve minute novega so bile zelo obetajoče. prvič v življenju sem sredi noči ležala na tleh, in opazovala zvezde. bilo je čudovito. prav nič mi ni bilo žal, da novega leta nisem pričakala doma z mamo.
ko smo se vrnili na toplo, smo rajali še dolgov noč. na televiziji je bil dolgočasen balet, zato sta ga majda in tomaž popestrila tako da sta oponašala baletnike. zabavala sem se, že ob pogledu nanju, in ni mi bilo potrebno pokazati da sem dosti bolša od niju.
ko smo se končno odpravili spat, smo naleteli na kar nekaj težav. v apartmaju za štiri osebe, se nas je zdaj tam nabralo kar šest ljudi in dva psa. postelj je bilo žal premalo, sem pa zato lahko prav jaz spala na tleh kar mi je bilo zelo všeč.
naslednje jutro smo pospravili stvari in se odpravili domov. pravzaprav midva z očetom nisva odšla domov temveč v domžale k meti. tudi tomaž in žana nista bila doma tako hitro kot meta in njen sin jan. mladi parček je iskoristil še zadnji dan za smučanje.
ko sem torej prvič v življenju vstopila v žanino stanovanje, sem najprej zavohala prečudoviti vonj. zdel se mi je lepši od vsakega parfuma. preprosto oboževala sem ga. ko sem stopila v dnevno sobo sem opazila da je stanovanje precej večje od mojega. videla sem da imajo kavč in to se mi je zdelo čudovito. stvari sem odložila ob kavč in se usedla nanj.
meta mi je prižgala televizijo in pokazala kje se premikajo programi. ker v stanovanju več kot teden dni niso ogrevali je bilo hladno. ker me je zelo zeblo mi je meta iz žanine sobe prinesla bel zgornji del trenirke. tudi ta je zelo lepo dišal.
ko smo v stanovanje prinesli vse stvari in si je meta za silo pospravila kovčke, da nam niso bili pod nogami, mi je pripravila tovste. res je da jih imam zelo rada, vendar me je presenetil poseben okus. notri je dala kumarice, ki mi sprva niso bile všeč, vendar nisem ničesar rekla.
ko sem pojedla sem se igrala z bonijem. vesela sem bila da je prišel z nami, še bolj pa ker sem sedaj vedela kdo so njegovi lastniki.
komaj sem čakala da se vrneta tomaž in žana. predvsem žana. tega sem se sicer sramovala, vendar si nisem znala pomagat.
ko sta se zvečer le vrnila smo se skupaj odpravili k janu in majdi. zdaj sem se šele čudila. živela sta v hiši in ta se mi je zdela ogromna. jan je imel nekaj kar sem si že dolgo želela. imel je svojo sobo. joj kako sem mu zavidala.
odpravili smo se za mizo. majda nam je pripravila večerjo. bila sem sestradana in hitro sem si naložila poln krožnik pomfrija. a že ob prvem grižljaju sem to obžalovala. takoj ko sem okusila se mi je skoraj obrnil želodec. nisem hotela biti nesramna, zato sem se trudila jest. pri polovici sem odnehala. čeprav sem bila še vedno lačna, nisem mogla več jesti tistega groznega krompirja. rekla sem da sem sita in zato me niso več silili.
potem smo še dolgo kramljali. pozno zvečer smo se meta, žana tomaž, ati in jaz odpravili v domžale. raztegnili so mi kavč in mi tam pripravili posteljo. tudi ko so ostali šli spat sem še kar nekaj časa gledal televizijo. na koncu pa me je le premagal spanec.
zjutraj sem se zbudila prva. prižgala sem televizijo in gledal risanke. prva ki je prišla v dnevno je bila meta. skuhala si je kavo in pokadila cigareto.
nato se je vstala tudi žana. oblekla se je in se odpravila ven. bonija je mogla peljati na sprehod. povabila me je zraven in seveda sem takoj privolila. ker sem se oblekla že med tem ko so ostali spali, me ni milo treba čakati. hitro sem se obula in oblekla bundo. dovolila mi je da sem držala bonijevo vrvico. uspelo pa mi je priboriti si tudi njeno roko.
tako sva se z roko v roki odpravili na polje. prekinila je tišino in me vprašala nekaj vsakdanjih stvari, in kaj hitro sem se razgovorila. začela sem ji razlagalat o svojih problemih, in težavni učiteljici športne. nisem mogla vrjeti da me je rsenično poslušala. tega nisem bila navajena. ponavadi so se me kaj hitro naveličali. žano pa so te stvari zanimale in o tem me je še dodatno spraševala. kar sijala sem od sreče.
ko sva se po dolgem sprehodu vrnili nazaj, mi je meta pripravila zajtrk. nato pa smo se za mizo še dolgo pogovarjali.
proti večeru sva se z očetom odpravila domov. prav nič me ni brigalo da je pozno in da imam naslednji dan šolo. doživela sem najlepše počitnice v svojem življenju in to je bilo vse kar me je brigalo.

še ves teden sem bila pod vtisom teh nekaj dni, in res sem se veselila ko me je ati povabil da že naslednji vikend spet preživim v domžalah. veselila sem se predvsem žane seveda.
ko sva okrog 13.00 prišla v domžale sem bila že zelo vznnemirjena. prav zato sem pot raje prespala.
ko sem vstopila v stanovanje, je ponovno čudovito zadišalo. takoj v naslednjem trenutku pa me je že napadel boni. veselo je skakal po meni in se želel igrati. slekla sem se in se posvetila njemu. ko se je malce pomiril sem sedla k mizi kjer me je že čakalo kosilo. goveja juha, njami!
po kosilu sem šla gledat televizijo, ati pa si je šel odpočit, saj je ta dan že bil v službi.
kasneje smo se spet zbrali pri mizi. pogovarjali smo se in se smejali. seveda sem si izborila mesto poleg žane. meta je pripravila večerjo zame in za tomaža.
spat smo se odpravili pozno. še posebaj jaz, saj sem gledala še televizijo.
zjutraj sem se ponovno zbudila prva. prižgala sem televizijo in potrpežlivo čakala ostale zaspance. spet se je prva vstala meta. zložila sem kovter in se šla oblečt. med tem časom mi je meta pripravila zajtrk.
ko se je vstala še žana, sem se jaz že najedla. razveselila sem se da me je ponovno želela seboj na sprehodu. hitro sem se obula in oblekla bundo. bonijeva vrvica je spet pristala v moji roki. z drugo roko pa sem se oprijela žanine. peljala me je čez polje, tako kot prejšnič. pripovedovala sem ji o šoli in sošolcih. bilo je prav zabavno.
ko sva se vrnili nazaj so dogodki potekali približno tako kot prejšnič. pogovarjanje, počivanje, kosilo, pogovarjanje, odhod.
na splošno smo se ogromno pogovarjali in se spoznavali. po delčkih sem spoznavala mojo bodočo sestrico. učila sem se od nje. vse kar je storila dobrega sem želela ponoviti. želela sem biti takšna kot je ona.
potem sem bila nekaj časa v domžalah skoraj vsak teden. bili so najlepši dnevi, čeprav nismo počeli nič posebnega. ko je žana opazila kako rada imam pliše mi je podarila svoje stare igrače. med njimi je bila tudi lutka, ki sem jo takoj poimenovala žan.
bolj ko sem spoznavala žano, bolj sem jo vzljubljala. pomenila mi je vse. edina je bila ki me je resnično poslušala in že s tem si je izborila posebno mesto pri meni. čeprav vsem o njenem življenju vedela le malo me to ni motilo. bila sem precej egoistična. glavno mi je bilo to da me posluša. ni me brigalo ali ji je to všeč ali ne. nisem se zanimala za to, kar si ona želi. pomembna sem bila samo jaz.

nisem pa bila le egoistična. postajala sem tudi vedno bolj posesivna. to se je prvič pokazalo prav na očetovem rojstnem dnevu. seveda so bili povabljeni tudi meta žana tomaž, majda in jan. hotea sem sedeti poleg žane. vendar je bila moja želja neuslišana. desno od nje je sedel tomaž, kar me ni motilo. moje mesto ob žani pa je zasedla majda. pograbila me je jeza. nisem več hotela sedeti pri skupni mizi. kar nekaj časa sem se trmarila. ko so videli da sem jezna. so mi najprej razlagali da žana pač želi sedet zraven majde. ko njiove besede niso zalegle, so predlagali da bi z majdo zamenjali mesti. bila je to predvsem majdina ideja. vendar mi ni bila všeč. nisem hotela žani uničiti veselja.
ko so se kasneje nekateri odpravili plesat, me je žana le zvabila k sebi. vzela mi je žana(lutko), in me skušala nasmejati z njim. uspelo ji je. njenim pogledom se nisem morala ubranit. nato me je skušala zvabiti na plesišče. neznam plesat zato sem tudi protestirala. raje sem sedela in opazovala kako se s tomažem vrtita po plesišču. gibala se je tako elegantno da se mi je zdelo da opazujem manekenko in ne le navadno dekle.
ko je prišla večerja, sem se zmrdovala nad njo in je niti poskusila nisem. veselilo pa me je da je bila ostalim všeč. po večerji je bilo še kar nekaj časa za ples in zabavo. na koncu me je le premagala želja po tem da pokažem kaj znam. namesto da bi plesala sem začela izvajat akrobacije, in s tem pridobila veliko zanimanje ostalih.
od tega večera pa mi je najbol ostalo v spominu nekaj kar se ni dogajalo ob glasni glasbi. žana me je prosila naj grem z njo na wc. seveda sem šla čeprav nisem razumela zakaj. vprašala sem jo zakaj me potrebuje zraven. njen odgovor me je kar malo šokiral. rekla je da se boji duhov,oziroma duhcev. ob tej besedi je njen glas dobil poseben ton, in nisem mogla ugotoviti ali misli resno ali pa se samo zafrkava.
pozno ponoči smo se vrnili domov. atija sem prosilada bi prespala pri njemu, tako kot žana tomaž in meta. ve se zakaj. privolil je. torej sem mogla samo še k mami po spalno vrečo. vendar me je spanec premagal že v avtu. naslonila sem se na žanino ramo in zaspala. pravzaprav smo zadaj spali vsi. zložili smo se kot domine,in tomaž je bil na dnu.
ko smo prišli k očetu mi je bilo teba pripraviti posteljo. hotela sem spati na tleh vendar mi meta ni dovolila, češ da je premrzlo. na koncu smo sedogovorili da so mi pod spalno vrečo dali še kovter in lahko sem spala na tleh.
zjutraj sem se kot ponavadi zbudila prva. oblekla sem se in si pripravila zajtrk. ko so se zbudili ostali je ati skuhal kavo. nato so se oblekli še ostali in šli smo na sprehod. nobena posebnost ni bila da sem ponovno držala žano za roko. bonija pa je tokrat prevzel tomaž. dolgo smo se sprehajali ob morju.
potem pa je bilo treba skuhati kosilo. meta se je odločila pomagati atiju, tomaž in žana pa sta raje ostala zunaj. le jaz nisem vedela kam iti. seveda sem želela ostati z žano, vendar je tomaž uporabljal dvojino ko je govoril o njunem nadalnem sprehodu in očitno je bilo da me noče zraven.tako sem se odpravila domov, oziroma k očetu.
bila sem zaspana zato sem se ulegla in prižgala televizijo.kmalu me je premagal spanec.
kakor da bi čutila njun prihod, sem se zbudila le nekaj minut preden sta žana in tomaž vstopila. preeoblekla sta se, nato smo sedli k poznemu kosilu.
ko smo pojedli, smo še malo poklepetali nato pa je bilo treba iti.
ta dan sem prvič pisala žani. pravzaprav sem pisala v dnevnik, napisano pa je bilo namenjeno žani in tudi pisala sem kakor da pripovedujem njej. v "pismu" (ki sem ji ga nameravala poslat) sem ji povedala da sem jezna na tomaža in da mislim da me ne mara. od tega dne dalje sem ji popolnoma zaupala.napisala sem ji kaj si mislim o njej in kaj opažam. opisala sem ji tudi dogodek povezan s flipom. natančno sem ji napisala nekaj, česar staršem še omeniti nisem hotela. v pismu sem ji povedala vse o otipavanju. ko sem pisala sem bila kakor v transu. napisala sem vse kar sem tisti trenutek razmišljala.
ko sem končala, sem zvezek hitro zaprla in ga skrila. bala sem se da bi kdo videl, hkrati pa sem bila olajšana, da sem vse to dala iz sebe. bilo je čez polnoč, vendar nisem mogla zaspati. ponovno sem vzela v roke dnevnik.otprla sem ga na strani kjer sem napisala pesem o žani. na hitro sem jo preletela. nisem mogla vrjet, kako popolno sem jo opisala, pa sem jo poznala šele dva tedna.
najbolje jo opisujeta ta dva verza:

si svetla kakor zvezda
a temna kakor noč

nato sem si ogledala še drugo pesem. prav tako je bila namenjena žani, govorila pa je o mojem počutju. o tem kako hudo mi je, vsakič ko moram proč od nje. teh dveh pesmi ms je bilo sram. če bi jih takrat kdo prebral, bi mislil da sem zaljubljena v žano. vendar nisem bila. vse to so bili le prvi znaki posesivnosti, ki jih takrat nisem prepoznala.
dnevnik sem nato spravila med zveske in zaspala z mislijo na žano.

vam je všeč?

• katty00 • Od: 1.3.2012 • Prispevkov: 122

Citiraj • Na vrh

Re: zgodbica.... 2.4.2012 19:01

uuuf.. zlo doolga jee.... Very Happy

• dekle • Od: 24.5.2011 • Prispevkov: 208

Citiraj • Na vrh

Re: zgodbica.... 2.4.2012 19:04

to je sam en del. nadaljevanje:

doma in v šoli sem začela žano omenjat vedno večkrat. sošolke so me začela zafrkavat da sem zaljubljena v njo. nisem se zmenila za njihove besede. z žano mi je bilo lepo in vseeno mi je bilo kako drugi poimenujejo to najino prijateljstvo.
kmalu sem ponovno pisala v dnevnik. seveda so bile besede namenjene žani. ko sem ji pisala je bila moja namišljena prijateljica. v resničnem življenju ji tega naglas nisem upala povedat. vsaj takrat še ne...
v mojem fantazijskem svetu sem ji pripovedovala kako me sošolci zafrkavajo. povedala sem ji da se od nekdaj boljše razumem s starejšimi, da mi starši govorijo da sem zrelejša od sovrstnikov... jezila sem se ker se mi je zlagala glede njenega priimka. pripovedovala pa sem ji tudi o moji sestri odrasli in bratu, ki ne govorita z mano. že takrat sem bila prepričana da bo ta dnevnik nekoč dobila ona. priznala sem ji da me je strah njenih reakcij, ko bo vse to prebrala. povedala sem ji vse kar mi je ležalo na duši.
nato sem se vrnila v realni svet. morala sem iti spat. pozno je bilo. hitro sem naredila še nalogo, in uspelo mi je zaspati preden je mama prišla iz službe.
v naslednjih nekaj mesecih mi je ta dnevnik pomenil vse. pisala sem ji nekajkrat na teden.
čeprav sem si želela, se življenje ni ustavilo, nisem mogla ostati v tistem trenutku ko sem bila v mislih z njo. ko sem se svojih želja zavedla me je postalo sram. žano sem začela omenjat vedno manj. ni mi bilo več vseeno kaj si drugi mislijo. skušala sem pozabiti nanjo.
vendar nisem mogla. tako sem neko soboto, ko me ati ni hotel vzeti sabo v domžale, vzela dnevnik in pisala. ta dnevnik mi je pomenil vse. ko sem začela pisat sem zaživela. vseeno mi je bilo za vse. bila sem z žano čeprav le v mislih.
tokrat sem se jezila na očeta. hotela sem biti z njo. hotela sem ji sedeti v naročju. to pa je preprečil moj oče. bila sem zelo jezna, in to se je opazilo tudi v mojih besedah.
nato sem spremenila temo. govorila sem o mojem bratu. jokati sem začela ko sem pisala, o tem kako zelo ga pogrešam. jezna sem bila nanj ker ni imel časa zame. žalostna sem bila, ker sem vedela koliko časa ga že nisem videla. ko sem ji povedala vse sem zvezek zaprla ponovno sem ga skrila, in pred spanjem naredila še nalogo.
14 februar je bil zame nekaj posebnega. že navsezgodaj zjutraj me je zbudil sms. pa ne navaden. bil je žanin, in to ga je delalo zelo posebnega. zaželela mi je le dobro jutro, a že to mi je pomenilo ogromno. cel dan sem poplesavala po šoli.
v soboto 26.2.2011 sem bila prvič v življenju na poroki. bila sem tako vznemirjena da sem se zbudila eno uro prej kot bi se mogla. in to je pripomoglo k mojemu osebnemu rekordu. tisti dan sem bedela 23 ur. kar torej pomeni da sem šla spat šele v nedeljo. bilo je cel kup dolgočasnih neumnosti ki si jih nisem dolgo zapomnila.
zapomnila sem si jih le do 28.2.2012. takrat sem žani v dnevnik tudi opisala celotno poroko.
1.3.2012 sem se začela spraševati kaj bo če se ati in meta razideta. te strahove sem omenila tudi dnevniku, torej namišljeni žani. povedala sem ji kako zelo bi jo pogrešala. velik poudarek sem tokrat dala temu, kako zelo me je spremenila. od kar sem jo spoznala, sem televizijo gledala dosti manj, pospravljala pa dosti več. spomnila pa sem se tudi na to, da sem ugotovila kako zelo dobro me posluša ko ji pripovedujem. seveda sem bila vesela zato.
2.3.2012 sem se posvetila odnosu z žano. začela sem se zavedati da ima tudi ona svoje življenje in nima vedno časa le zame. pomislila sem na to da ona pravzaprav ni mogla sama izbrati ali se želi družiti z mano ali ne. pravzaprav sem jo jaz prisilila v to. ni se upirala in tako je postala moja starejša sestrica. pomenila mi je celo veš kot moja sestra. imela sem jo raje kot vse ostale. zaupala sem le njej.
8.3.2011 sem sprejela pomembno odločitev. z žano nebom govorila več. nebom ji pisala smsov in ji pesmic na gmailu. ne zato ker bi bila jezna nanjo, ampak ker se mi je zdelo da ji preveč težim, in ji ne pusti dihat. znjo bom govorila le če bo ona poklicala ali prva pisala.
dnevniku se pa še vseeno nisem odpovedala. spet sem se pritoževala nad učiteljicami v šoli, tako kot sem to počela tudi ko sva vsako nedeljo zjutraj govorili v živo.
9.3.2011 sem že počasi začela spoznavat bolečo stran moje odločitve. moja posesivnost je bila vedno bolj izrazita. zdelo se mi je da izgubljam sestro. misel se poskusila preusmeriti drugam. razmišljala sem kako lepo je ko se pogovarjava. in odločila sem se kaj ji bom podarila za rojstni dan. odločila sem se izdelati punčko iz cunj. namišljeni žani sem povedala o 17 letni ilariji, do katere sem bila prav tako zelo navezana. vendar mi ilarija pozornosti ni vračala tako kot žana. zato mi je bilo samo še huje. obe sta imeli to nesrečo da sta naleteli na mene, in sem postala posesivna ravno do niju. preden sem se vrnila iz fantaziskega sveta sem ji povedala še, da sem že kot majhna punčka pisala zgodbice. omenila pa sem ji tudi problem z mojo najbolšo prijateljico Vejo.
nekega četrtkovega jutra ko mi je bilo dolgčas sem moji sestrici pripovedovala kaj vse vem o njej.
12.3.2011 je bila sobota. meta je prišla v izolo in morala bi priti tudi žana. vendar ni. bila sem jezna nanjo. pa vendar sem upala da bo prišla vsaj naslednji dan. jeza je hitro izpuhtela in kmalu sem ji že pripovedovala o problemih z učitelico športne. pisala sem do polnoči in čez. ko sem zaključila to temo, sem se spomnila poteka dne. ugotavljala sem ali meta svoje hčerke ne pozna dobro, ali pa me je zapustil šesti čut. oboje se je zdelo malo vjretno. začela pa sem analizirat tudi sebe. ugotovila sem da postajam uporniška.
16. marca sem prvič slišala glas mojega novega očima. in nisem bila prav nič navdušena. čeprav je mamo komaj videl, je že načrtoval poroko z njo. in ene je skušal podkupiti. VEM DA BOM TEGA MOŠKEGA SOVRAŽILA. to je bila moja odločitev po dveh minutah pogovora znjim.
začela sem razmišljat o mojem rojstnem dnevu. želela sem ga praznovat z žano, vendar sem vedela da bo to težko.
dan pred rojstnim dnevom sem dobila navdi za pisanje pesmi. napisala sem kar 3.
24. marca je bil poseben dan. bil je moj rojstni dan. nestrpno sem pričakovala kdo se bo prvi spomnil name. in bila je žana. nisem mogla vrjet svojim očem. niti približno nisem pričakovala da mi bo sploh pisala. vendar mi je. in to prva!
ta dan je bil poseben tudi zato ker smo se končno dogovirili kje bom praznovala rojstni dan. v domžalah! juhu!
v petek popoldne mi je žana sporočila da ima posebno darilo zame. zanimalo me je kaj je vendar ni hotela povedati.

tako sem morala počakati soboto. zjutraj sem si pripravila stvari. atija sem klicala kar trikrat preden me je prišel iskat. ob 10 pa sem se že peljala. žana mi je za lepše juto napisala pesmico.
ko sva se z atijem ob 12.00 pripeljala v domžale me je čakalo presenečenje. po celi dnevni sobi so bili baloni. bilo je čudovito.
po kosilu smo šli na gradiško jezero.jaz žana in tomaž smo hodili spredaj, ati in meta pa sta hodila za nami. potem je žana dobila idejo o teku, in kaj kmalu je bil tudi tomaž daleč za nama. imela je zelo malo kondicije in je hitro omagala. jaz pa sem se ji posmehovala, z kar mi je bilo kasneje žal. usedli sva se na klopco in počakali ostale. ko so prišli za nama smo nekaj časa klepetali. meta nam je povedala zgodbico o duhovih. nato smo nadaljevali pot. jaz žana in tomaž smo ponovno hodili hitreje kakor meta in ati. ponovno sem si izborila bonijevo vrvico in prav tako žanino roko.
Med potjo je žana bonija odpela. Kmalu sem se naveličala nositi bonijevo vrvico. Hotela sem jo dati Tomažu okrog vratu,pri tem pa sem ga ponesreči udarila. Opravičila sem se mu nato pa sem se ustavila in ju pustila da gresta naprej. Ko sta bila že kar daleč, sem se zašprintala do niju, da sem iz sebe spravila vso jezo. Nato je bilo spet vse v najlepšem redu.
Ko smo prišli domov se je vsak odpravil na svoj konec. Ati in meta sta šla spat, tomaž in žana sta prav tako šla v svojo sobo, jaz pa sem ostala v dnevni sobi. Vem da smo bili dogovorjeni, da bom praznovala, zato mi je bilo vse to malo čudno. A se nisem preveč sekirala.
Proti večeru so vsi prišli iz sob, in začeli smo pripravljati stvari. Ati in meta sta šla pripravljat narezek, jaz in žana pa sva pripravili mizo. Kmalu je pozvonilo pri vratih. Bila sta Majda in Jan.
sedaj se je gostija lahko pričela. Jan mi je dal darilo, pri tem pa mi je le stežka voščil, saj ga je bilo neznansko sram. Nato smo sedli k mizi. Jedli smo in se pogovarjali. Žana mi je pomagala razrezat torto, in me v trenutku ko sem to najman pričakovala poljubila na lice. Kar zažarela sem ko sem se zavedla kaj se je zgodilo. Nisem mogla verjeti. Zdelo se mi je da sanjam.
Kmalu sem se vrnila v resnični svet. Stopili smo v kuhinjo in Žana mi je prinesla velikanski paket zavit v pisan papir. Ko sem ga odvila sem najprej videla samo škatlo. Nič mi ni bilo jasno. Nato sem odprla škatlo. Nisem mogla vrjeti svojim očem. Dobila sem rolarje. In to od žane. Žana mi je kupila roza rolarje! Tega nisem niti približno pričakovala. Bila sem kar malo v šoku. Ko sem pogledala bolje, sem opazila da je zraven nastavek za drsalke. Super! Zdaj se bol lahko šla tudi drsat.
Ko smo pospravili ves nered, smo ponovno sedli za mizo. Jaz in žana sva se kmalu naveličali in se ulegli na kavč pred televizijo. Prijela sem jo za roke in je nisem hotela spustiti. Naslonjena nanjo sem zaspala.
Zbudil me je Tomažev glas. Žani je rekel naj pride v sobo, da gresta spat. Očitno je spala tudi Žana. Ko pa jo je Tomaž zbudil ni mogla nikamor. Še vedno sem jo trdno držala za roko. Sprva je nisem hotela spustiti. Nato pa sem le odprla oči in ji dovolila da gre spat.
Med tem ko sem šla na wc mi je Meta pripravila posteljo. Ko sem se ulegla sem v trenutku zaspala.
Naslednje jutro sem se kot ponavadi zbudila prva. Tokrat sem kar dolgo morala čakati da se je zbudil še kdo. In ko se je žana zbudila ob 12.30 se mi je Boni že pošteno smilil. A ga kljub temu nisem želela sama peljati ven, ko se žani ni dalo. Strah me je bilo da bi se zgubila čeprav sem te poti že neštetokrat prehodila. Ko mi niso vrjeli da me je strah sem poskusila še nekaj drugega. Žani sem rekla da je pes njen in ga mora peljati sama ven. Seveda je bila jezna name. Cel dan sva se zardi tega grdo gledali. Zvečer sem se ji opravičila in si izprosila še objem.

• lusy • Od: 9.2.2012 • Prispevkov: 25

Citiraj • Na vrh

Re: zgodbica.... 2.4.2012 21:14

Hei!
Načeloma se mi zdi zlo zanimiv, tud zato, ker je tema malo drugačna od drugih zgodbic. Imam samo par predlogov: pazi na pravopis, mogoče malo več opisuj pa objavljaj krajše odlomke... Bo več ljudi prebral pa komentiral. Wink

Je pa zlo dobr, kr nadaljuj s pisanjem!
lp

• Mandex • Od: 19.2.2012 • Prispevkov: 275 • Kraj: Ljubljana

Citiraj • Na vrh

Re: zgodbica.... 3.4.2012 11:48

Super zgodbica.. Upam, da boš objavila še kako..

• dekle • Od: 24.5.2011 • Prispevkov: 208

Citiraj • Na vrh

Re: zgodbica.... 3.4.2012 14:10

naslednji del:

Nekaj dni kasneje sem ji napisala še mail. Ponovno sem seji opravičila in jo vprašala ali je sedaj vse pozabljeno. Sicer mi je malce pridigala glede vedenja, na koncu pa se je le strinjala da vse skupaj pozabiva.
Kmalu za tem sem ji napisala tudi pesmico:

ko človeka spoznam,
in mu zaupam,
mu priznam,
da tudi slaba biti znam.

zato vzemi za kompliment,
če vidiš v tistem trenutku me,
ko začnem noret.

na svetu nekaj je le ljudi,
ki moj izpad pokažem jim,
če med njimi si,
vedi, zaupam ti.

Od tistega dne dalje sem jo skorajda obsipala s pesmicami. In neznansko ponosna sem bila ko meje pohvalila. Namesto navadnih povedih, sem zato vse raje povedala ali vprašala nekaj, v verzih.
Nato me je nekega dne vprašala ali bi šla z njo na morje. Skakala sem od veselja. Mamo sem vprašala če smem zraven. Dobila sem pogoj. Do konca meseca sem morala biti pridna. To sem povedala tudi žani. Seveda sem tudi tokrat spesnila pesmico. Ker me je motilo sem ji to tudi povedala. Seveda v rimah:

dokler pika sem
s tabo ne grem.

Žal pa sem jo s tema verzoma razjezila. Odločila se je, da me ne želi več seboj na Krk. Odločila se je da raje sabo vzame nekoga drugega. Ko sem prebrala te besede, sem se razjezila jaz. Zdelo se mi je da se norčuje iz mene. Mojo jezo so požgale še mamine besede. Naščuvala me je proti žani. Zvečer sem se usedla za računalnik in napisala mail. Tokrat nisem olepševal besed. Jasno sem izrazila jezo ki se je v meni nabirala cel dan. Bila sem zelo nesramna. Celo preveč nesramna.
Svoje dejanje sem hitro obžalovala. Še isti dan mi je odgovorila. In tudi ona ni bila prav nič prijazna. Besed ni niti najmanj olepševala.
Od tega trenutka naprej sva bili tudi uradno skregani. Meni je bilo takoj žal. Nisem hotela biti skregana z njo. Pa vendar ji tega nisem upala povedati. Bila je jezna name, zato sem se je kar malce bala.
Cel mesec nisva govorili. Vsaj v živo ne. Mojem sanjskemu svetu se zato nisem odpovedala. Ravno nasprotno, še raje sem se zatekala tja.
Tako sem mojemu dnevniku povedala da želim govorit z Žano, pa si ne upam. Namišljeni žani sem povedala da se moja mam a strinja z mojimi dejanji in me podpira, vendar se jaz ne strinjam z njo.
Nekega dne sem se le opogumila in žani napisala opravičilo. Kot je že v navadi sem ji napisala pesem. Tokrat je bila resnično dolga. Vsa moja čustva, vso žalost sem izrazila v pesmi in jo prosila odpuščanja. Zaleglo je.
Prijetno sem jo presenetila. Sicer mi je spet malce pridigala glede moje trme a me to ni brigalo. Spet sva se razumeli in to mi je pomenilo vse. Najbolj me je pravzaprav prizadelo, ko je rekla da nikoli ne bova sestrici. A se s tem nisem hotela ukvarjati.
Ponovno me je povabila na morje. Sicer sem bila skeptična glede tega, vendar sem se vseeno odločila iti.

• dekle • Od: 24.5.2011 • Prispevkov: 208

Citiraj • Na vrh

Re: zgodbica.... 23.4.2012 13:19

nadaljevanje:

Tokrat sem v domžale prišla šele v nedeljo. Komaj sem čakala da vidim žano.
Ati in meta sta kmalu odšla na dolensko. In tako sem ostala sam z žano.
Pred časom sem izvedela da sta se s tomažem razšla. Čeprav sem bila takrat šokirana, sem bila prav vesela da bom lahko dan preživela samo z žano. Brez tomaža.
Ko sta ati in meta odpeljala,se je šla obleči tudi žana. Potem sva se skupa odpeljale k majdi. Jana ni bilo doma.
Usedle smo se ven. Nekaj časa sta se pogovarjali o nepomembnih temah, nato pa je majda načela to kar je že dolgo zanimali tudi mene. KAKO TO DA STA SE REZŠLA. Žani je bilo najprej o tem neprijetno govoriti, potem pa se je le razgovorila. Tokrat sem prvič slišala zakaj sta se razšla. Kar malce me je šokiralo. najbolj pa to da žana sploh ni bila videti prizadeta. Kakor da ga sploh nikoli nebi marala. Kljub pretreslivi novici, sem komentarje raje obdržala zase. Še nekaj ćasa sta se pogovarjali potem pa je bilo trebaiti. Pred spanjem je šla žana še teči. To me je čudilo, saj vem da nazadnje ni imela ravno dosti kondicije. Pa vendar je šla, in me tudi vzela zraven. Na koncu sem bila jaz tista ki je omagala.
Približno dve tretini poti sem pretela, potem pa nisem mogla več. Nakoncu sem samo še hodila. Kljub temu da se je stemnilo, začelo deževati in da je žana bila vidno jezna, sem obdržala svoj počasni tempo.

<< prejšnja tema odgovori nova tema naslednja tema >>

Ne moreš dodajati novih tem • Ne moreš odgovarjati na teme • Ne moreš urejati svojih prispevkov
Ne moreš brisati svojih prispevkov • Ne moreš glasovati v anketi •

zgodbica....

Uporabi pamet, ko si 'gor', da ne bo problemov, ko greš 'dol'!

Uporabi pamet, ko si 'gor',
da ne bo problemov, ko greš 'dol'!