Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen...

1 | 2 | 3 | >>

• lusy • Od: 9.2.2012 • Prispevkov: 25

Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 1.3.2012 19:07

Evo, js poskušam nekaj napisati, pa bi rada vedela vaša mnenja. Imam sicer že napisano nekaj več, ampak nočem preveč objaviti naenkrat. Vem, da na začetku zveni kot klasična romantična pocukrana zgodbica, ampak ni.

• lusy • Od: 9.2.2012 • Prispevkov: 25

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 1.3.2012 19:07

Bil je petek. Bil je najlepši dan mojega življenja. Dan, ko sem spoznala Njega. Njega, enega in edinega, unikatnega, neponovljivega. Njega, ki je moj svet obrnil na glavo in mi pokazal še drugo plat življenja.
Z nekaj prijateljicami smo šle spet v klub, namenjen starejšim od osemnajst let. Saj ne, da smo redke med nami komajda starejše od šestnajst let. A s tem ni bilo nikoli problemov. Tako ali tako imamo vse ponarejene osebne, tipi pri vhodu pa itak gledajo samo, kako kratko minico in kako globok dekolte imaš. In če imaš oboje, potem brez težav prideš noter.
Prišle smo torej noter, pač kup vreščavih najstnic, prepričanih, da se svet vrti le okoli njih in da so vsi tipi v klubu tam le zato, da bi jih me lahko počastile s plesom, pogledom, pomežikom, smehljajem.
Nisem še naredila dveh korakov, ko sem se kot popoln štor zaletela v nekega tipa, nekaj let starejšega od mene. In to ne v katerega koli tipa! V Njega, v tipa s črnimi lasmi, ki so mu padali na temne oči, tako temne, da bi se lahko kar utopila v njih. V visokega tipa s popolno postavo, v tipa, ki je imel vse, kar bi si lahko kadarkoli od tipa želela. V LJUBEZEN MOJEGA ŽIVLJENJA.
?Ej sori mala... Nism te vidu,? se je opravičil, zraven pa se še nasmehnil s tako prikupnim nasmeškom, da sem se skorajda stopila.
?A greš plesat? Sem še prost, veš, mala,? je še rekel, ko je opazil, da jaz očitno ne bom kaj kmalu prišla do besede.
?Itak. Sej js tud nimam tipa,? mi je končno uspelo izustiti. Pa saj me ni brigalo, če je še samski. Vedela sem, da sva si usojena. Z njim bi šla do konca sveta, pa če bi bil desetkrat poročen!
In sva šla. Plesat. Plesal je tako blizu mene, tolikokrat se me je med plesom dotaknil, da... Saj ne vem besede. Preprosto začaral me je. Zastrupil me je s svojo navzočnostjo, s svojim videzom, s svojimi besedami, čeprav sva do sedaj spregovorila le par stavkov.
Ko sem rekla, da moram iti, preden se staršem do konca strga, ker sem spet prekoračila uro, do katere bi morala biti doma, je bil videti tako žalosten, razočaran. Pospremil me je iz kluba in me vprašal za številko. Dala sem mu jo. Že ko sem naredila par korakov, sem dobila SMS. ?Ej mala ful si mi usec. Rtm <3? Skoraj sem se stopila. Všeč sem mu! Najraje bi skakala od veselja. ?Ti si tud men ful usec. A se bova kej dobila? Rtm <3<3? ?Itak. Jutr ob dveh pred klubom? <3 :-*? ?OK. Se vidva! :-* :-*?

Hvala vsem, ki ste prebrali, prosim, komentirajte... Presneto, me je že prav strah, kaj bo kdo povedal... Razz

• iPoison • Od: 6.10.2011 • Prispevkov: 18

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 1.3.2012 19:22

men je kr ušeč Wink

• lusy • Od: 9.2.2012 • Prispevkov: 25

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 1.3.2012 19:24

Bil je petek. Bil je najlepši dan mojega življenja. Dan, ko sem spoznala Njega. Njega, enega in edineg, unikatnega, neponovljivega. Njega, ki je moj svet obrnil na glavo in mi pokazal še drugo plat življenja.
Z nekaj prijateljicami smo šle spet v klub, namenjen starejšim od osemnajst let. Saj ne, da smo redke med nami komajda starejše od šestnajst let. A s tem ni bilo nikoli problemov. Tako ali tako imamo vse ponarejene osebne, tipi pri vhodu pa itak gledajo samo, kako kratko minico in kako globok dekolte imaš. In če imaš oboje, potem brez težav prideš noter.
Prišle smo torej noter, pač kup vreščavih najstnic, prepričanih, da se svet vrti le okoli njih in da so vsi tipi v klubu tam le zato, da bi jih me lahko počastile s plesom, pogledom, pomežikom, smehljajem.
Nisem še naredila dveh korakov, ko sem se kot popoln štor zaletela v nekega tipa, nekaj let starejšega od mene. In to ne v katerega koli tipa! V Njega, v tipa s črnimi lasmi, ki so mu padali na temne oči, tako temne, da bi se lahko kar utopila v njih. V visokega tipa s popolno ostavo, v tipa, ki je imel vse, kar bi si lahko kadarkoli od tipa želela. V LJUBEZEN MOJEGA ŽIVLJENJA.
"Ej sori mala... Nism te vidu," se je opravičil, zraven pa se še nasmehnil s tako prikupnim nasmeškom, da sem se skorajda stopila.
"A greš plesat? Sem še prost, veš, mala," je še rekel, ko je opazil, da jaz očitno ne bom kaj kmalu prišla do besede.
"Itak. Sej js tud nimam tipa," mi je končno uspelo izustiti. Pa saj me ni brigalo, če je še samski. Vedela sem, da sva si usojena. Z njim bi šla do konca sveta, pa če bi bil desetkrat poročen!
In sva šla. Plesat. Plesal je tako blizu mene, tolikokrat se me je med plesom dotaknil, da... Saj ne vem besede. Preprosto začaral me je. Zastrupil me je s svojo navzočnostjo, s svojim videzom, s svojimi besedami, čeprav sva do sedaj spregovorila le par stavkov.
Ko sem rekla, da moram iti, preden se staršem do konca strga, ker sem spet prekoračila uro, do katere bi morala biti doma, je bil videti tako žalosten, razočaran. Pospremil me je iz kluba in ma vprašal za številko. Dala sem mu jo. Že ko sem naredila par korakov, sem dobila SMS. "Ej mala ful si mi usec. Rtm <3" Skoraj sem se stopila. Všeč sem mu! Najraje bi skakala od veselja. "Ti si tud men ful usec. A se bova kej dobila? Rtm <3 <3" "Itak. Jutr ob dveh pred klubom? <3 :-*" "OK. Se vidva! :-* :-*"

OK, sej vem, da je začetek kr neki. Hvala vsem, ki ste prebrali, prosim, komentirajte... Presneto, me je že prav strah, kaj bo kdo povedal... Razz

• lusy • Od: 9.2.2012 • Prispevkov: 25

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 1.3.2012 19:26

ups, sm po nesreči še enkrat poslala.

• SaRxjdk2 • Od: 6.12.2011 • Prispevkov: 78

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 1.3.2012 21:52

Komaj čakam nadaljevanje. Smile

• izaa16staar • Od: 13.7.2011 • Prispevkov: 30

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 2.3.2012 19:55

Neeext! nujno. sam objav zgodbico do konca, ne pa tko kot eni ki jo objavjo, potem pa ne do konca. Smile

• lusy • Od: 9.2.2012 • Prispevkov: 25

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 2.3.2012 22:20

Evo, to je drugi del. Upam, da vam bo všeč... Wink

In sva se dobila. In to kako! On je bil tam že pred mano, kar se mi ni pri tipu še nikoli zgodilo. Ko me je zagledal, je stopil proti meni in me, meni nič tebi nič, poljubil. Na ustnice. Mislila sem, da bom umrla od sreče. Da, želela sem si umreti kar tam, kajti to je bilo najlepše, kar sem kadarkoli doživela v življenju. Komaj sem zbrala dovolj moči, da sem mu poljub vrnila. Ko je končno odtrgal svoje ustnice od mojih, me je prijel za roko in se mi nežno nasmehnil.
Usedla sva se na klop pred klubom. Govorila nisva veliko, saj je bila bližina drug drugega vse, kar sva tisti trenutek potrebovala, vse, kar sva si tisti trenutek želela. Vsa presrečna sem se naslonila na njegova ramena. Nežno me je pogledal, se mi nasmehnil. Z roko me je nežno pobožal po laseh, obrazu, ramenih, roki. Zaljubljeno sem ga pogledala, on pa je približal svoj obraz mojemu in mi zopet utrgal poljub. In ne samo enega. Poljubljala sva se, dokler ni prišel čas, ko sem morala iti domov. On pa me je pospremil do mojega doma, do vrat bloka, v katerem sem stanovala. Poljubil me je v slovo in mi v uho zašepetal: ?Mala, ljubim te.? ?Js tud tebe,? sem mu zašepetala nazaj. Nato sem se, čeprav le stežka, odtrgala od njega in odšla noter. Ko sem že stala na prvi stopnici, sem se še zadnjič ozrla nazaj. Še vedno je stal tam in me gledal s svojimi globokimi temnimi očmi. Pomahal sem mu in končno odhitela po stopnicah.
V stanovanju sem se takoj zaklenila v sobo. Ulegla sem se na posteljo in zaprla oči. Lepšega v življenju še nisem doživela. On je tisti pravi. To sem vedela takoj. Ni me brigalo ne, kako mu je ime, ne, kako se piše, ne, koliko je star, ne, kje živi. Vedela sem samo, da je on ustvarjen zame in jaz zanj. To sem spoznala že prvi trenutek, ko sem uzrla njegove temne oči. Preprosto vedela sem. In vedela sem, da tudi on čuti enako.
Dobila sva se še nekajkrat. Vedno na istem kraju, ob istem času. Zmenki so potekali približno enako, a v vsakem je bilo nekaj posebnega, čarobnega, nekaj, česar nisem mogla in niti nisem hotela razumeti, tako lepo je bilo. Vsakič me je z vsakim pogledom, nasmehom, poljubom, dotikom očaral, začaral. In vsakič so tudi njegove roke zašle kam drugam. A kot da bi me imel pod nekim urokom. Uživala sem v vsem, kar je naredil. Skorajda častila sem vsak njegov pogled, poljub, nasmeh, dotik. Vedela sem, da počnem prav. Vedela sem, kajti On je bil tisti, na katerega sem čakala že vse življenje.

lp

• bucbucbucika • Od: 24.11.2011 • Prispevkov: 47

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 3.3.2012 17:43

ful dobro je ;3

• PinkStar • Od: 30.12.2009 • Prispevkov: 50

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 3.3.2012 18:06

Nexttttt

• lusy • Od: 9.2.2012 • Prispevkov: 25

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 4.3.2012 14:23

Me veseli, da vam je zgodbica do zdaj ušeč. Smile

Evo, tukaj je pa tretji del. Glede tega dela sem nekako najbolj nesigurna, če imate kakšne pripombe, povejte. Drugac pa upam, da vam bo ušeč. Wink

"Ej mala, a si dans slucajn sama doma?" je v soboto zvečer priletel SMS. "Itak. Ta stari so glih dans sli na vikend. Pridejo sele jutr zvecer." "Kul. Pridem k teb, mala. <3" "<3"
In je prišel. Že na vratih me je poljubil tako, da mi je vzelo sapo. Tako, tako... strastno me ni poljubil še nikoli. Vsa omotična sem ga spustila v svoje stanovanje, v svojo sobo. Usedel se je na mojo posteljo, me potegnil k sebi in me zopet začel poljubljati. Nato se je za hip ustavil, me pogledal globoko v oči, me nežno pobožal po obrazu... In rekel: "Mala... Kaj če midva šla dans do konca?" "A... do konca? A... a misliš resno?" sem bila presenečena, malo tudi negotova. A njegovim temnim, globokim očem nisem mogla nikoli ničesar odreči. Pa saj tudi nisem želela! Ljubim ga, Njega, ljubezen mojega življenja.
"Ja, do konca. Sej veš ka mislim, a, mala?"
"Ja, vem. Pa... misliš resno? Sej me ljubiš, ne?"
"Sej veš da te ljubim bolj kot vse drugo. Sem mislil, da me ti tudi. Če bi me res ljubila, se ne bi obotavljala."
"Pa veš da te ljubim! Brez tebe ne morem živeti! Ti si moj svet, ti si vse, kar mi karkoli pomeni!"
"Dvomim... Ko se takle obotavljaš. Če me bi imela res rada, ne bi čakala." Zdaj je bil videti že precej užaljen.
"Daj no, ne jezi se! Res te ljubim, ljubim te bolj kot karkoli na svetu! Daj no... Ne prenesem, ko te vidim jeznega. Lej... Naredila bom vse, kar boš rekel!"
"A vse? A res čisto vse?"
"Vse! Daj, ne jezi se, no..."
"No, potem pa..."
In nato je on ugasnil luč.

• bucbucbucika • Od: 24.11.2011 • Prispevkov: 47

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 4.3.2012 18:22

nasledn del ;3

• iPoison • Od: 6.10.2011 • Prispevkov: 18

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 4.3.2012 20:43

Pa glih ko rata zanimiv Very Happy

• lusy • Od: 9.2.2012 • Prispevkov: 25

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 5.3.2012 19:28

Evo, četrti del. Se že začenjajo težave... Wink

Upam, da vam bo ušeč. Smile

"A veš, da me že počasi skrbi zate," mi je rekla mama pri zajtrku, samo par dni po tisti soboti. Po tisti čarobni, magični soboti.
"Aja? Zakaj pa to?" Resno, zakaj bi jo skrbelo? Saj sem ravnokar živela v najsrečnejšem obdobju svojega življenja. Bila sem z Njim, z Njim, z mojim edinim varnim zavetjem pred viharji življenja.
"No... Vse preveč se družiš s tistim fantom. Mislim, kar naprej si z njim. Nič ni več od tebe. Tudi v šoli mi je tvoja razredničarka povedala, da med poukom cel čas strmiš nekam v prazno in da komajda slediš razlagi profesorjev med poukom. Menda so se ti tudi ocene poslabšale. Ne vem, no... Ta tvoj fant ima precej slab vpliv nate. Morala bi ti omejiti druženje z njim. Tako ne gre več naprej."
"Kaj?" Nisem mogla verjeti svojim ušesom. Omejiti mi druženje z Njim, z Njim, ki je pravzaprav moj razlog, da sploh živim! "Ah, mami, profesorica pretirava. Slabe ocene sem dobla samo zato, ker so me profesorji vprašali ravno tisto, česar nisem vedela. Da sem pa odsotna, ji je ziher povedala ona za angleščino, ki me itak ne mara. Res mami, nobenih problemov ni."
"Vseeno. Ne smeš se več toliko družiti z njim. Vsaj toliko ne, dokler ne popraviš vseh ocen. Pa saj tudi doma ni ničesar od tebe! In pa tudi, kdo ve, na kaj vse te bo navedel ta fant? Mislim, koliko pa je sploh star? Ne dvomim, da je vsaj tri leta, če ne še več, starejši od tebe. Ti ne veš, kaj vse fantom te starosti roji po glavi! Ne, z njim te ne spustim več nikamor. Saj niti ne vem, kdo je! Morda res misliš, da sem krivična, a mene samo skrbi zate. Skrbi me zate, ljubica, skrbi me, da se še tebi ne bi zgodilo kaj takega, kot tistim ubogim dekletom, ki smo jih zadnjič videli na televiziji..."
"Mami, poln kufer te mam!" Zdaj sem bila že pošteno besna. Kar vrelo mi je v glavi. "Kaj si pa misliš, da si? A misliš, da imaš, čeprav si moja mami, še vedno pravico cel čas nadzirat moje življenje? Stara sem šestnajst, veš! Znam se že sama odločat, kaj je dobro zame! Ti mi ne boš nič več ukazovala! On je najboljše, kar se mi je kadarkoli zgodilo v tem zafuranem lajfu, ki ga morm živet tle, v tem bloku, v tem mestu, nekje bogu za hrbtom z zabito familijo, ki se mi hoče cel cajt vtikat v moj lajf! Dost mam tega!! Imam občutek, kot da me tle obkrožajo sami nacisti! Resno, ti sploh nimaš pojma, kaj je dobro zame! Sovražim te, tebe, vse, ki mi hočete cel cajt govorit, kaj naj počnem in česa ne! Sovražim te!!!!"
Te besed sem že kričala. Kričala na ves glas. Nato sem udarila po mizi, da se je skoraj prevrnila, odrinila stol od sebe in odvihrala v svojo sobo. Zaloputnila sem z vrati, zaloputnila na vso moč. Kaj pa ona ve! Sovražim jo! Briga me, če zdaj vsa bleda sedi v kuhinji in toži možu, kako grozno hčerko ima. Briga me zanjo. Edini, ki mi kaj pomeni, je On. Ah, On...

• bucbucbucika • Od: 24.11.2011 • Prispevkov: 47

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 6.3.2012 16:52

nasledni deu .

• lusy • Od: 9.2.2012 • Prispevkov: 25

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 6.3.2012 20:21

Tukaj pa je peti del. Wink

Hvala vsem, ki si vzamete cajt pa to preberete, pa upam, da vam je ušeč. Smile

"A veš, da me že počasi skrbi zate," mi je razredničarka še isti dan rekla po uri, ko me je prosila, naj še malo ostanem v razredu. "Tvoje ocene so se drastično poslabšale, slišala pa sem tudi pritožbe številnih profesorjev, da med uro nič ne delaš, da samo strmiš skozi okno, ko pa te kdo kaj vpraša, daješ vtis, kot da si se pravkar vrnila z nekega oddaljenega planeta. Res ne vem, kaj se dogaja s tabo. Mi lahko morda ti poveš?"
Bila sem tiho.
"Slišala sem, da se, hm, sestajaš z nekim fantom," je previdno začela razredničarka. "Menda je tudi precej starejši od tebe," je prav tako previdno nadaljevala. "Mi lahko poveš, je to morda res?"
"Ja. Pa kaj? A mate kaj proti?" On je bil zame tisti dan zares občutljiva tema. Nisem prenesla, da bi kdorkoli karkoli govoril čez njega.
"No, saj se ti ni treba takoj vznemirjati. Jaz sem samo zaskrbljena zate, pa ne samo za tvoje ocene, temveč tudi za tebe samo. Veš, ni pametno, da se sestajaš s toliko starejšim fantom. Ali sploh še hodi v srednjo šolo?"
Bila sem tiho. V meni je vrelo in vedela sem, da bom, če bom samo odprla usta, začela zopet kričati.
"Torej predvidevam, da ne. To še bolj poveča moje skrbi, veš. Priporočam ti, da obiščeš našo šolsko psihologinjo. Ta ti bo znala svetovati. Ima veliko več izkušenj kot ti in ve, kaj se dogaja sedaj z mladimi. Lažje ti bo razložila stvari, ki skrbijo tudi mene. Mene res skrbi zate. Med mojo dolžnost razredničarke spada namreč tudi..."
Tedaj mi je res prekipelo. "Med vašo dolžnost, ja! Sploh vam ni zares mar zame! Vam gre samo za to, da bi opravili svojo dolžnost! Samo zato, da vam ne bi imel nobeden ničesar očitati! Da bi se lahko pohvalili z razredom samih pridnih, pametnih učencev brez kakršnih koli težav! Zato se vtikate v zadeve drugih, ki pa se vas čisto nič ne tičejo! Samo za vas vas skrbi! Tako sebični ste. Jaz sem dovolj stara, da bom sama poskrbela zase in za svoje počutje! Ne potrebujem ne vas ne kogarkoli drugega, ki bi se vtikal v moj lajf! Dovolj imam vas in vsega tega sistema, ki se samo pretvarja, da mu je mar za nas, v resnici pa smo samo številke, samo nekaj, kar je treba pripraviti do tega, da se prikaže v najboljši luči in vas ne osramoti! Sovražim vas... in vse to!"
S temi besedami sem odvihrala iz razreda, močno zaloputnila z vrati in pustila osuplo razredničarko samo v razredu. Bila sem besna. Na cel svet. Želela sem samo stran, samo k Njemu. Na poti v garderobo pa me je dohitela sošolka, ki me je čakala pred razredom, a je v besu sploh nisem opazila.

• smilelily • Od: 5.3.2012 • Prispevkov: 27 • Kraj: Maribor

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 6.3.2012 20:40

meni je všeč! =D
všeč mi je tvoj stil pisanja =P

komaj čakam na nadaljevanje! Very Happy

hehe

• candy22 • Od: 23.2.2012 • Prispevkov: 34

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 6.3.2012 20:54

Ful dobr napisan Very Happy

• lusy • Od: 9.2.2012 • Prispevkov: 25

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 7.3.2012 16:02

In tukaj je šesti del. Wink

Me veseli, da vam je blo do sedaj ušeč, upam, da vam bo tud nadaljevanje. Smile

"A veš, da me že počasi skrbi zate," je rekla. "Vedno znova si tako odsotna, vlečeš se kot megla, postajaš vedno bolj razdražljiva, zdaj pa se še dereš na profesorico. Le kaj je s tabo?! Vem, da tega nočeš slišati, a vseeno; zdi se mi, da te je tale tvoj fant le preveč obsedel. Saj si vendar samo še senca same sebe! Postala si čisto druga oseba."
"Prekleto, pa ne še ti! A ni že dovolj, da me izdajajo vsi, ki jih poznam? A me morš takle izdat še ti, ki sem ti res zaupala? Saj sploh nisi prava prijateljica!"
"Počasi, počasi... Seveda sem tvoja prijateljica. Če ne bi bila, me ne bi skrbelo zate in ti ne bi govorila vsega tega. Počaki, sam še neki," je rekla in me prijela za zapestje, ko je videl, da hočem vsa užaljena oditi. "Lej, glede na vse, kar si mi do zdaj že o tem svojem tipu povedala, me je vse to začelo spominjati na nekaj, kar se je zgodilo eni moji drugi prijateljici... Ti je ne poznaš. No, ona je bila noro zaljubljena v nekega starejšega tipa, mislila je, da je on tisti pravi, sej veš, kaj mislim. A on jo je samo izkoristil za sex, ona sama pa mu ni nič pomenila. Hotel je samo, da bi spala z njim. Daj, res pazi, da se kaj takega ne bi zgodilo tudi tebi. Ne veš, kako bi me bolelo, če bi tudi ti dopustila, da se ti zgodi kaj takega."
"Pa ti si še hujša od vseh ostalih!" To je bila kaplja čez rob. "Da me moja tako imenovana najboljša prijateljica, ki sem ji zaupala vse, takole izda! Sovražim vas, vse, ki mi hočete zagreniti mojo srečo z njim! Še posebej pa sovražim tebe! Hinavka... Jaz ti vse zaupam, ti pa takole... Nož v hrbet..."
"A takole bi ti ravnala z mano. Jaz ti hočem samo dobro. Samo, ko se ti bo pa kaj zgodilo, ko te bo zavrgel kot umazano cunjo, pa ne prihajaj jokat k meni. Spomni se raje na to, kar sem ti zdaj povedala. Hja, pa od mene ne dobiš ničesar več. Ne bom te več tolažila in ti pomagala povsod, če si taka do mene, svoje najboljše prijateljice."
"Najboljše prijateljice, pa kaj še! Tisti, ki mi edini kaj pomeni, je On! Ti pa rajš zgin stran! Ti, ki mi hočeš s svojimi bedastimi teorijami samo zagreniti življenje! Sovražim te!"
In sem odvihrala stran. Proti klubu. Tja, kjer me je čakal On. Njegova bližina me je pomirila. Njegovi dotiki in poljubi so name delovali kot zdravilo, kot blagodejni balzam za moje rane. Njegova prisotnost je odtehtala vse težave, ki sem jih morala danes pretrpeti. On sam je izbrisal spomin na vse neprijetne dogodke tistega dneva. Ko sem se za silo pomirila, sva odšla zopet k meni. V mojo sobo, v mojo posteljo. Staršev ni bilo doma, zato sva lahko počela, karkoli sva želela. In tudi sva. S svojimi dotiki in poljubi me je pomiril, in ko je odšel, sem se počutila pomirjeno, kot da se tisti dan ne bi zgodilo nič slabega.
Od tistega dne sem se izogibala staršem. S svojo tako imenovano najboljšo prijateljico pa sploh nisem več govorila. Vse, njo in starše, sem zaradi tistega dne sovražila, tako sovražila, da nisem hotela imeti nobenih stikov več z njimi. Odločila sem se, da bom zaupala le še Njemu, še več, da bom vse, kar počnem, počela zanj, da mu bom namenila vsak prosti trenutek svojega življenja. Tako sem začela izostajati od pouka. Z Njim sem se začela dobivati tudi dopoldne. In vedno sva se vrnila nazaj v mojo sobo, v mojo posteljo, v kraj, kjer sva doživela že toliko čarobnih trenutkov. Staršev ni bilo nikoli doma, saj so bili v službi, poleg tega pa so tudi takrat dobivali vedno več dodatnih zadolžitev, tako da sva imela pogosto tudi celo popoldne vso stanovanje samo zase. Počela sva, karkoli nama je padlo na pamet. In vedno sem uživala, ko sem mu lahko izpolnila vsakršno željo, ko sem mu lahko v vsem ugodila, ko sem mu lahko s svojimi dejanji pokazala, kako zelo ga ljubim in kako popolnoma predana sem mu.

• PinkStar • Od: 30.12.2009 • Prispevkov: 50

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 7.3.2012 19:52

Waaaaaauuu.*.* Ful hudo pišš Very Happy

• katty00 • Od: 1.3.2012 • Prispevkov: 122

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 8.3.2012 9:20

Ušeeeeč... :*

• lusy • Od: 9.2.2012 • Prispevkov: 25

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 8.3.2012 17:31

Sedmi del... Upam, da vam bo ušeč.. Smile

Neki petek, petek popoldne, ko sem ravno prišla iz šole, da bi se srečala z njim, sem ga zagledala sedeti na klopci pred klubom. Sedeti. Vsakič je stal, ves nemiren, ker je že težko čakal, da pridem, ko pa me je zagledal, mi je vedno prihitel naproti in me poljubil. Tisti dan pa je samo ? sedel.
Previdno sem se usedla k njemu.
"Hej!"
"Hej," je naveličano odgovoril. Privoščil mi ni niti pogleda.
"A... a je kaj narobe s tabo? A se slabo počutiš?" sem previdno začela. Zdel se mi je nekako... Spremenjen.
"Ma nič... Samo utrujen sem."
"To pa ni problem. Greva k meni, da se boš sprostil. Te bom zmasirala pa to... Saj boš videl..."
"Nisem utrujen na tak način..." je nadaljeval z istim tonom. Še vedno me ni niti pogledal.
"Ja kaj pa je pol?" Začenjalo me je skrbeti. Takšnega ga nisem bila vajena. On je bil vedno tako nežen. Vedno je bil zadovoljen s tem, kar sem naredila. Še posebno s tem, kar sem naredila v postelji. In vedno sem ga lahko s tem pomirila. A ta dan je bil ? drugačen.
"Utrujen sem... od tebe." Vzelo mi je sapo. "Od tvojega nenehnega teženja, nenehnega ponavljanja, kako me ljubiš... Od vsega tega. Utrujaš me. Odtujila si se mi. Nisi več to, kar si bila."
Bila sem šokirana. Prestrašena. Prestrašena, da se bo vse kar končalo. Prestrašena, da se bo moj svet zdaj zdaj sesul na koščke.
"Kaj delam narobe? Kaj te moti? S čim sem se ti zamerila? Kako lahko to popravim? Kako se ti naj oddolžim? Daj, greva k meni. Saj veš, kako ti je tam vedno lepo..." Prijela sem ga za roko. Upala sem, da bo moj predlog kaj pomagal. Saj to je bilo po navadi vse, kar je zahteval od mene.
"Pa kaj ti resno misliš, da lahko s sexom vse popraviš? A ti resno misliš, da bo vse v redu, če me boš dobila v posteljo? Da bom potem vse pozabil?"
"No..." Ostala sem brez besed.
"Če bi bila vsaj dobra v postelji... Tako pa še tam nisi nič. Sem bil že z veliko boljšimi kot si ti."
"Ampak... Saj sem vedno naredila vse, kar si rekel. Vedno sem skušala dati od sebe najboljše, samo da bi ti ugodila. Kaj sem naredila narobe? Daj, povej, da popravim."
"Ne bom ti zdej še to razlagu. A ti nisem rekel, da te imam že počasi dost. Bolje bo, da kar greš. Pa me pusti za vedno pri miru. Kar izbriši mojo številko iz mobija. Js sm tvojo že."
"Pa tega mi vendar ne moreš nardit! Tako zelo te ljubim! Rekel si, da tudi ti ljubiš mene. Kako me lahko potem kar pustiš?! Naredila sem vse, kar si rekel. Dala sem ti vse! Dala sem ti pravzaprav sebe! Svojo dušo, svoje telo!"
"Kdo pravi, da te ne morm pustit? Js lahko delam s tabo, kar hočem. Kaj mi pa moreš, zguba kot si?!"
"Ampak... Jaz te vendar ljubim! Brez tebe ne morem živeti! Ne delaj mi tega, no! Poglej, kaj vse sem naredila zate. Bil si moj prvi!"
"Kak pa naj bi vedel, da sem bil tvoj prvi? Prasica, ziher si že spala s ful tipi, tule pred mano pa se delaš lepo in nedolžno." Te besede je izrekel s takšnim gnevom, studom, da me je kar zmrazilo.
"Kako, da mi ne verjameš? Pa če ti rečem, no! Prisežem!" Nisem vedela, kaj naj še rečem, kaj naj še naredim, da bi mi verjel. Mi odpustil. Me zopet ljubil tako močno, kot me je prej.

• smilelily • Od: 5.3.2012 • Prispevkov: 27 • Kraj: Maribor

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 8.3.2012 18:32

dalje, dalje, dalje!!!! Very Happy

• TsP • Od: 26.10.2011 • Prispevkov: 17

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 9.3.2012 14:40

fajn! dalje! Very Happy

• loveBLACK • Od: 11.11.2011 • Prispevkov: 25

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 9.3.2012 18:05

všeč, všeč, všeč!!! Very Happy

<< prejšnja tema odgovori nova tema naslednja tema >>

Ne moreš dodajati novih tem • Ne moreš odgovarjati na teme • Ne moreš urejati svojih prispevkov
Ne moreš brisati svojih prispevkov • Ne moreš glasovati v anketi •

Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen...

Uporabi pamet, ko si 'gor', da ne bo problemov, ko greš 'dol'!

Uporabi pamet, ko si 'gor',
da ne bo problemov, ko greš 'dol'!