Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen...

<< | 1 | 2 | 3 | >>

• lusy • Od: 9.2.2012 • Prispevkov: 25

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 10.3.2012 19:24

In tukaj je osmi del... Upam, da vam bo ušeč... Smile

"Ja, itak, verjel ti bom na besedo. Ka si pa pol tako hitro skočla v posteljo z mano? Vsaka normalna bi me pustila še neki časa čakat, ti pa takle?! Kako ti naj pol še kaj verjamem, a?"
"Ampak... ampak..."
"A zdaj si pa brez besed, a? No, kaj sem rekel."
"Če si pa rekel, da me ljubiš. Rekel si, da če te ljubim, bom to naredila zate. In jaz te ljubim! Res, res te ljubim! Verjemi mi, no..." Bila sem že čisto obupana. Nato je nastopil trenutek tišine. Izgledalo je, kot da napeto premišljuje. To me je navdahnilo z upanjem. Mislila sem, da si bo premislil, obžaloval prejšnje besede in me vzel nazaj. Tako zelo ga ljubim! Nato pa...
"Joj, kak si ti neumna..." Zasmejal se je in me pogledal z najbolj zaničljivim pogledom, kar sem ga kdaj videla.
"Neumna? Zakaj? Zakaj pa zdaj to?"
"A ti res ne pogruntaš najbolj očitnega? Kak si ti zabita! A ti še ni kapnalo, da sem bil s tabo samo zaradi sexa?"
"Pa to ne more biti res! Rekel si, da me ljubiš!" Tega preprosto nisem mogla verjeti.
"Govoru sem ti, da te ljubim, sam zato, da bi mi dala. Kak si ti naivna..."
"Ampak vseeno... Gotovo me ljubiš, če si pa spal z mano?!"
"Ka si ti čist nora? Kaj bi js počel s tako kravo kot si ti? Še v postelji nisi preveč dobra. Ni kej, dobre noge maš, dobre prsi, dobro rit, drugače pa si čisti nič. Navadna smet. Nikoli me ne bi mogla osrečit, če me še zadovoljit ne znaš. Saj je vprašanje, če boš sploh kdaj znala zadovoljit kogarkoli. Zguba kot si."
"Pa vendar... Ne bodi no takšen. Ostani z mano, prosim te! Ne morem živeti brez tebe! Vse bom naredila, čisto vse, samo da boš spet z mano!"
"Dej mi že enkrat mir! Poln kufer te mam! Tega tvojega jamranja in cmerjenja. To je narobe, ono je narobe, pa oh in sploh, bla bla bla. A ti misliš, da me to zabava?! Zgin že enkrat stran, sramoto mi delaš!" Grobo je odrinil mojo roko s svoje in vstal. Skočila sem pokonci in se ga krčevito oklenila.
"Ne delaj mi tega, no! Če te ne bo ob meni, me bo konec! Prosim... Naj te prosim na kolenih? Res te ljubim, zate sem pripravljena žrtvovati vse. Naredila bom vse, kar boš hotel! Samo ne odidi! Ne puščaj me same!"
"Pusti me že enkrat, no!" S temi besedami me je odrinil stran. Ker pa sem se ga še vedno oklepala, me je udaril. Udaril. Udaril v obraz, nato pa tako močno odrinil od sebe, da sem padla po tleh. Postavil se je pred mano in me zviška gledal. "Pa si dobila, kar si iskala! A si zdaj srečna?! Saj si si zaslužla. Že zdavnaj. Kaj se pa neki vesiš po meni in mi skušaš ukazovat, a? Saj sem svoboden človek! A misliš, da se te bom usmilil, ko se cmeriš tu pred mano kot petleten froc? Zdej mi pa dej že enkrat mir in me pusti, da grem! Pa da si ne boš slučajno mislila, da bom spoznal, da sem kao naredil največjo napako v življenju, se vrnil k tebi in te na kolenih prosil odpuščanja. To se dogaja samo v pocukranih teve limonadah in romanih. To pa je realnost, mala. To je resnično življenje. Sprijazni se že enkrat."
Vsa obupana sem stegnila svoje roke proti njemu. On pa je samo stopil korak nazaj in me gledal še bolj zaničljivo kot prej.
"Ne... Ne hodi... Res te ljubim... Ostani, prosim te... Prosim..." sem z zadnjimi močmi zašepetala.
"Itak... Ostal bom pa ti brisal solzice," se mi je zaničljivo zasmejal v obraz. "A si lahko še kaj bolj butastega izmisliš? S tako zgubo, kot si ti, se sploh ne bi upal prikazati pred frendi. Zakaj pa misliš, da sva bila cel čas noter pri tebi, v postelji, a? Pa še tam nisi bila uporabna za nič. Zgini že enkrat stran. Da te ne vidim več. Ja, pusti me že enkrat pri miru! Le kaj mi je, da še vedno izgubljam čas s tako zgubo?!" Še zadnjič me je prezirljivo pogledal, pljunil v mojo smer in odšel. Odšel za vedno. In niti enkrat se ni ozrl.

• bucbucbucika • Od: 24.11.2011 • Prispevkov: 47

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 10.3.2012 19:35

še še še

• katty00 • Od: 1.3.2012 • Prispevkov: 122

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 10.3.2012 21:00

to je koonc ?? Very Happy

• lusy • Od: 9.2.2012 • Prispevkov: 25

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 10.3.2012 22:00

Ne, ni se konc... Wink

• katty00 • Od: 1.3.2012 • Prispevkov: 122

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 10.3.2012 22:05

ka poolii pa naaapreeej.... Laughing

• meandhe • Od: 5.2.2012 • Prispevkov: 110

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 10.3.2012 22:26

Naprej :]

• lusy • Od: 9.2.2012 • Prispevkov: 25

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 11.3.2012 19:54

Evo, to pa je zadnji del... Prvega dela... Razmišljam, če bi nadaljevala. Kaj pravite? Wink

Potrebovala sem pomoč. Potrebovala sem nežno besedo, ki bi me dvignila, ki bi mi ulila poguma, upanja, to, kar sem takrat najbolj potrebovala. Zato sem s tresočimi rokami prijela mobitel in poklicala prvo številko, ki sem jo zagledala. Mamino številko.
"Ja?"
"Mami, nekaj ti moram povedat..."
"Ne zdaj, ljubica. S tvojim očetom se ravno odpravljava na službeno potovanje. S sodelavci odidemo čez eno uro. Ne bo naju kakšen teden."
"Ampak mami... Res je nujno..."
"Nič ni bolj nujnega kot to, da s tvojim očetom prideva točno na dogovorjeno mesto. Ne me še ti morit s svojimi nepomembnimi težavami. Vse mi boš lahko povedala, ko pridem nazaj. Ah ne, takrat pa imam cel teden poln sestankov. Pa saj gotovo ni pomembno. Saj vidiš, da imam veliko pomembnejšega dela, kot da poslušam tvoje težavice. Zdaj pa moram končati."
In je prekinila. To me je še bolj potolklo. Kot zadnje upanje sem poklicala svojo najboljšo prijateljico.
"Ja?" se je oglasil ledeno mrzel glas.
"Jaz, jaz sem..." sem zahlipala v telefon. "Veš, neki ti moram poved..."
"Aja?" me je prekinila. Še vedno z istim ledenim glasom. "Stavim, da te je tvoj predragi izrabil in odvrgel kot ničvredno smet, zraven pa ti gotovo povedal marsikaj o tebi, a?"
Bila sem brez besed. Nisem vedela, kaj naj na to odgovorim.
"Saj sem vedela. Saj sem ti rekla! Ti pa ne in ne, nočeš verjeti nikomur in ničemur. Kot konj s plašnicami na očeh. Ne vidiš nič drugega, kot to, kar se ti prikazuje tik pred očmi. Ne poznam nikogar bolj naivnega, kot si ti! Vidiš samo tisto, kar želiš videti. Če ti pa kdorkoli reče karkoli drugega, se razburiš in začneš kričati in zmerjati vsepovprek. To ti pa zamerim. ... Nič. Kar sama se znajdi. Sama si si kriva za vse, zdaj pa se še sama reši iz težav. Mene očitno ne potrebuješ. Čao!"
In je prekinila tudi ona. Izdali so me torej vsi, ki so mi kadarkoli kaj pomenili. Vsi, ki sem jim zaupala. Zakaj? In zakaj ravno jaz?
Še najmanj pol ure zatem sem vsa objokana sedela na tleh. Preprosto nisem mogla verjeti. Nisem mogla verjeti, da me je zapustil. Pa ravno On! On, ki sem mu zaupala vse, ki sem mu dala vse, za katerega bi naredila in žrtvovala vse. On, moje varno zavetje, On, ki me je vedno znal potolažiti, pomiriti s svojo bližino. Tega nisem mogla, nisem hotela verjeti. Želela sem živeti v iluziji, da je bil to le nesporazum, da bo kmalu prišel nazaj, me nežno dvignil s tal, mi obrisal solze z obraza in me potolažil že s tem, da me bo pogledal s svojimi temnimi, globokimi očmi, v katere sem tolikokrat strmela, v katerih sem se tolikokrat skorajda utopila. Želela sem ohraniti to podobo, to nerealno podobo v svojih mislih za večne čase. Želela sem večno upati, da se bo vrnil k meni.
A preprosto nisem mogla. Upanja nisem našla, pa če sem se ga še tako trudila poiskati. Po glavi so mi odmevale njegove besede. "Utrujen sem... od tebe." "Tako pa še tam nisi nič." "Sem bil že z veliko boljšimi kot si ti." "Js lahko delam s tabo, kar hočem. Kaj mi pa moreš, zguba kot si ti?!" "Prasica..." "Kak si ti zabita!." "...s tabo sem bil sam zaradi sexa" "Govoru sem ti, da te ljubim, samo zato, da bi mi dala..." "...drugače pa si čisti nič. Navadna smet. Nikoli me ne bi mogla osrečit, če me še zadovoljit ne znaš." "...vprašanje, če boš sploh kdaj znala zadovoljit kogarkoli..." "...sramoto mi delaš..." "To pa je realnost, mala. To je resnično življenje." "S tako zgubo, kot si ti, se sploh ne bi upal prikazati pred frendi. Zakaj pa misliš, da sva bila cel čas noter pri tebi, v postelji, a?"
Te besede so se mi kot nož zarezale v srce. Začela sem premišljevati. Pa saj ima vendar prav! Res sem zguba, nevredna, da bi me kdorkoli imel rad, kaj šele da bi me ljubil. Ne znam osrečiti nikogar. Ne vem, kaj narediti, da bi bil fant zadovoljen z mano. Za mene ni upanja, da bi se zame lahko našel kdorkoli. Nihče me ne bo nikoli ljubil, zgube kot sem. Saj tega tudi ne morem pričakovati od nikogar! Če se kdaj zgodi kaj takega, bo to čudež. Ja, če me bo sploh lahko kdo kdaj imel rad... Saj sem zguba, "prasica", vse najhujše, kar lahko v ženski najdeš... Sploh nisem vredna, da živim. Nisem vredna, da bi sploh obstajala. To, da sem sploh še živa, je zločin. Nočem živeti. Želim umreti. Umreti, da mi ne bo treba več prenašati te sramote in tega spoznanja, ki sem ga pravkar odkrila o sebi. Sovražim sámo sebe. Zakaj sem sploh še tu? Zakaj se še nisem vrgla pod avto ali v reko, ki teče mimo mesta? Ampak... Še za to nimam poguma. Še ubiti se ne morem. Kakšen slabič sem! Preziram se. Preziram do dna duše. Ni čudno, da me je On zapustil. Ja, kaj bi le On, tako čudovit, popoln, počel z mano, najbolj ničvrednim osebkom na tem planetu? Le kaj? Prav je imel, da me je zapustil. Tudi jaz bi ravnala enako. Ah, le zakaj nisem spregledala, preden je bilo prepozno! Če bi ravnala drugače, bi bil morda še vedno ob meni! A tega nisem naredila. Ker sem zguba. Nekdo, ki ga preprosto mora vsak sovražiti. Saj se sovražim ? še sama...
Bil je petek. Bil je najhujši dan mojega življenja. Dan, ko sem izgubila Njega. Njega, enega in edinega, unikatnega, neponovljivega. Njega, ki je moj svet obrnil na glavo in mi pokazal še drugo plat življenja...

Hja, upam da ni nobeden razočaran nad nesrečnim koncem... Imam svoje razloge, da ne maram zgodb s srečnim koncem, ker jih v realnosti ni veliko. Zaenkrat še pišem, če hoče kdo brati še kaj, morda nadaljevanje, naj pove, pa objavim tle gor... Kdo ve, morda napišem še kaj s srečnim koncem...
Na splošno pa upa, da vam je bila zgodba ušeč... Povejte svoje mnenje, prosim!!!! Smile

• bucbucbucika • Od: 24.11.2011 • Prispevkov: 47

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 11.3.2012 20:13

zlo dobro daj napiši še kaj ;3

• 30stm • Od: 31.10.2010 • Prispevkov: 196

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 11.3.2012 22:41

omg...ful dobra zgodba pa men je tut ušeč tvoj stil pisanja....u bistvu mi je zodba ful dobra, mislm ful je uredu ne glede na to da ma nesrečn konc....ja pa proosim napiš še kej....ful dobr Very Happy

• lusy • Od: 9.2.2012 • Prispevkov: 25

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 14.3.2012 22:56

Najprej hvala vsem, ki ste prebral to mojo prvo zgodbo, me veseli, da vam je ušeč... Res, men to ful pomeni, pač da vam je ušeč pa to... Smile

Evo, to je pa začetek ene druge zgodbe... Lahko se bere kot zgodba zase ali pa ''predzgodba'' ta prve zgodbe... Smile

Upam, da vam bo ušeč.

Zgodilo se je v četrtek. Ne bom rekla, da so mi zvezde napovedovale, da se bo ta dan zgodilo nekaj čudovitega. Ne bom rekla, da se mi je že na začetku dneva zdelo, da se bo tisti dan nekaj zgodilo, da bo tisti dan drugačen od vseh ostalih dni. Nič takega ni bilo. Bil je čisto običajen dan. A vseeno se je... Zgodilo.
Tisti dan je ON prvič vstopil v moje življenje. Tisti dan sem ga prvič zagledala na hodniku naše srednje šole, in ko sem ga zagledala, sem imela občutek, kot da bi me udarila strela. Nekako... Izstopal je od drugih. Med vsemi ljudmi, vsemi tipi, ki so takrat prišli iz razreda, je bil on najbolj opazen. Obkrožen je bil s sošolci in sošolkami, ki se jim je prav tako mudilo iz razreda, a vseeno sem mi je zdelo, kot da je tam le on. Kar nekako nisem zmogla umakniti oči od njega, čeprav je bil že daleč naprej na hodniku in čeprav bi se morala že zdavnaj premakniti v razred.
"Ej, a ti misliš it v razred al boš kr stala tuki?!" Sošolkino tečnarjenje me je postavilo spet na realna tla. "Sej že grem, no. Aja, a ti slučajn veš, kdo je ta tip?" Nisem si mogla pomagati. "A un, v črni bluzi? Pa ja, približn, na busu se velikrat srečamo ? V tretji letnik hodi. Je cute, a ne?" Očitno nisem bila edina, ki ga je opazila. "Mhm," sem samo prikimala. Zakaj bi se trudila z besedami, tako ali tako je moj izraz na obrazu povedal dovolj.
In to je bil začetek vsega. Začetek neprespanih noči, ur, posvečenih sanjarjenju, začetek lovljenja njegovih pogledov, upanja, da me bo pozdravil in ogovoril, da bom lahko govorila z njim vsaj par sekund. Ko me ni niti pogledal, sem žalovala, ko pa se mi je nasmehnil in me pozdravil, sem že videla, kako z roko v roki prihajava po hodniku. Vse prijateljice so mi govorile, da je navaden kreten, navaden ženskar, ki z nobeno ne zdrži več kot dva tedna. Ko je bil s prijatelji, je bil resda malo čuden, a ko je hodil po hodniku čisto sam, brez družbe, in je šel mimo mene, je bil vedno tako prijazen. Znal me je očarati, znal me je v trenutku zavrteti okoli prsta, me takoj pripraviti do tega, da sem pozabila na vse, razen na njega. In bil je tako privlačen s svojimi razmršenimi svetlimi lasmi in modrimi očmi, s svojo postavo? Še posebej takrat, ko je imel oblečeno tisto oprijeto črno majico in tiste sprane kavbojke? Sploh nisem mogla odmakniti oči z njega. Tako me je privlačil, da tega skorajda ni mogoče opisati. Kemija je bila med nama, to sem vedela. Zmeraj ko se mi je na hodniku približal, sem imela občutek, kot da bi me pograbila neka neznana, a neizmerno močna sila, kot da bi bil on magnet, jaz pa kos železa, ki se mu nikakor ne more upreti. Nekaj neopisljivega me je vedno znova vleklo k njemu. Lahko bi rekli, da sem se zaljubila vanj.
A prijateljice so mi še vedno govorile, naj pozabim nanj. Naj si najdem koga drugega, nekoga, ki zna ostati s punco skupaj več kot par dni. Dopovedovale so mi, da je ta tip le kreten, da me bo le prizadel. Da mi ta zveza ne bo prinesla nič dobrega, da bom dobila le zlomljeno srce in kup bolečin. To so mi govorile znova in znova, a jaz jih vseeno nisem poslušala. Čutila sem, da če bi me bolje spoznal, bi lahko skupaj tudi ostala. Skupaj bi lahko bila najpopolnejši par na šoli. Čutila sem, da bi bilo lahko z nama drugače.
A nato je prišel tisti četrtek.

Hvala vsem, ki ste to prebrali, prosim, povejte, kaj si mislite... Hja, upam, da vam bo ušeč... Wink

• bucbucbucika • Od: 24.11.2011 • Prispevkov: 47

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 15.3.2012 7:52

vreji je , nadaljuj ;3

• lusy • Od: 9.2.2012 • Prispevkov: 25

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 15.3.2012 20:47

Drugi del... Upam, da vam bo ušeč... Wink

Po pouku sem pred šolo zopet čakala prijateljico, da bi šli skupaj na avtobus do doma. Takrat je iz šole prišel on, kot vedno obkrožen s kupom prijateljev. Trudila sem se, da ne bi strmela naravnost vanj, a mi, kot ponavadi, nikakor ni uspevalo. Potem pa se je zgodilo...
Tip se je nekaj časa še pogovarjal s svojim prijatelji, potem pa je pogledal v mojo smer. Nekaj jim je odvrnil, odmahnil v slovo in se odpravil v mojo smer. Počasi je prišel do mesta, kjer sem stala, in se postavil zraven mene. Jaz sama nisem imela niti najmanjšega pojma, kaj naj naredim, zato pa je on to vedel toliko bolje.
"Hej," je pozdravil. Ob njegovih besedah sem se skorajda stopila. Tako lep, globok, a vseeno nežen glas je imel, in kako me je pogledal zmeraj, ko je kaj govoril.
"Hej," sem odvrnila.
"Kak si?"
"Pa kr gre... Ti?"
"Tudi..."
Trenutek neprijetne tišine. Potem pa je spet začel on.
"Veš ka sm js zadnje cajte razmišlu... Se mi je zdel, hm, da bi šla midva lohk kdaj kej vn... Kaj praviš?"
"Ja, itak. Ti sam reč kdaj, pa bom vidla, če mam cajt." Jasno, da ga bom imela, kadarkoli mi bo rekel!
"Kul. A bi šlo jutr po pouku? Se lohk dobiva kr tle pred šolo, pa greva na kofe al pa kej takiga, če si za."
"Men se zdi, da bi šlo."
"Ok. Se vidiva. Čao!"
"Čao!"
To je bilo torej to. To, kar sem si zamišljala že toliko časa. Tisti, o katerem sem sanjarila že toliko časa, me je povabil ven. Bilo je skoraj prelepo, da bi bilo resnično. Pravzaprav nisem bila čisto prepričana, da ni bilo vse to le del mojih sanjarij. A odločila sem se, da je vse to res. Od veselja sploh nisem vedela, kaj naj naredim.

Aja, pa men ni nikol najbolj šlo pisat takšne dvogovore, da bi bili realistični... Kak predlog, kako naj to izboljšam? Smile

• bucbucbucika • Od: 24.11.2011 • Prispevkov: 47

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 17.3.2012 21:14

šeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee

• lusy • Od: 9.2.2012 • Prispevkov: 25

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 17.3.2012 22:09

Evo, tretji del. Hvala vsem, ki si vzamete cajt pa preberete... Wink

Upam, da vam je/bo ušeč. Smile

To veselje pa je trajalo vse do trenutka, ko naj bi se dobila. Kaj, če ga ne bo? Kaj, če se je le delal norca iz mene? Kaj, če se je samo postavljal pred prijatelji?
A je bil tam. Takšen kot zmeraj. Osupljiv.
"Hej," sem pozdravila. Skušala sem delovati čimbolj samozavestno, ampak mi ni najbolj uspevalo.
"Hej," je odzdravil. Ni zgledalo, da bi mu bilo nerodno. Saj mu gotovo tudi ni bilo. Vse dogajanje je imel pod nadzorom, vedel je, kaj hoče, jaz sem bila tista, ki je bila lahko negotova. "A lohk že grema?"
"Ja, ni blema. Sm glih konc s poukom, popoldan pa tud nimam nč nujnega za počet."
"Ok. Pridi, vem za en fajn plac."
In sva šla. Če velja, da na zmenkih dekleta govorijo več kot fantje, to za naju ni držalo. Pogovor je vodil on, teme, o katerih sva se pogovarjala, je izbiral on. Vedel je, kaj hoče, kam hoče pogovor pripeljati. A mene to niti ni toliko zanimalo. Res sem sodelovala v pogovoru, odgovarjala na njegova vprašanja, se smejala njegovim šalam, a mi to niti ni bilo tako pomembno. Govorila sva o šoli, profesorjih, sošolcih, glasbi, o marsičem, a ves ta pogovor zame ni imel nobene teže. Meni je bilo edino pomembno, da sem bila z njim, da sem ga lahko občudovala, ne da bi morala to skrivati. Ni me zanimalo o čem govori, dovolj mi je bil že on sam. Bila sem presrečna, da sem ga lahko imela tako blizu sebe, da me je doletela ta čast, da sem lahko bila skupaj z njim, sama. Počutila sem se počaščeno, saj je izmed vseh deklet na šoli izbral ravno mene. Nisem vedela, s čim sem si to zaslužila. Ni mi bilo jasno, kaj vidi na meni, zakaj ravno jaz. A s tem se nisem hotela ukvarjati. Nisem hotela v sebi vzbujati dvomov, saj so se ti tako ali tako vedno preradi prikazali sami.
A se niso. Še posebej po tem, kar se je zgodilo po zmenku, ne. Ko sva oba vstala in sem rekla, da moram počasi na avtobus, je rekel, da me bo pospremil do avtobusne postaje. Hodila sva do nje, tesno drug ob drugem. Tik preden sva dospela, me je kar iznenada prijel za roko. Pogledala sem ga, on pa mi je pogled vrnil in se mi nasmehnil. A nekaj mi še vedno ni bilo jasno. Morala sem vprašati, in samo upala sem lahko, da bo odgovor pritrdilen.
"Ej, sam neki..."
"Ja?"
"Mislm, sam vprašam... A midva sma pol zdej skupi?"
Le nasmehnil se je, se sklonil nadme in me poljubil. Kar tako, iznenada. Pa ne, da bi imela kaj proti. Uživala sem v vsakem trenutku najinega poljuba. Bil je čudovit, še boljši, kot bi si lahko kadarkoli predstavljala. Želela sem si, da bi trajal večno.
A se je kljub vsemu končal. Odmaknil je svoje ustnice z mojih in rekel:
"Se vidiva pol v ponedeljek v šoli, ne?"
"Ja, se vidiva. Čao." Kaj več tudi nisem bila zmožna reči. Ta dan se je zgodilo vse, no, skoraj vse, o čemer sem že toliko časa sanjarila. Bilo je skorajda več, kar bi lahko od prvega zmenka sploh pričakovala. Sploh si nisem upala verjeti, da lahko tudi jaz doživim kaj tako čudovitega.

• Mjaw2 • Od: 9.7.2011 • Prispevkov: 25

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 18.3.2012 1:16

napreeej :3

• nina4 • Od: 28.1.2012 • Prispevkov: 28

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 18.3.2012 9:47

napreeeeeej! Smile

• katty00 • Od: 1.3.2012 • Prispevkov: 122

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 18.3.2012 11:12

oodliičnoo ti greee.. naapeeeeeej.. ;D

• lusy • Od: 9.2.2012 • Prispevkov: 25

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 18.3.2012 13:42

Evo, četrti del... Me veseli, da vam je do zdaj ušeč, upam, da vam bo še naprej. Smile

Vikend sva resda preživela narazen, zato pa je bil ponedeljek toliko lepši. Že navsezgodaj zjutraj, ko sem prišla v šolo, sem ga zagledala pred vrati šole. Hodila sem proti njemu, on pa me je medtem tudi zagledal in mi stopil naproti. Še preden bi lahko karkoli rekla, se je zopet sklonil k meni in me poljubil. Ni mi bilo neprijetno. Vanj sem bila namreč zaljubljena, poleg tega pa so bili poljubi z njim nekaj posebnega, čarobnega, nekaj nedoumljivega, neprekosljivega. Všeč mi je bilo, da mi je posvečal pozornost, da me je opazil, da mi je dajal vedeti, da mu nekaj pomenim.
Ko se je le odmaknil od mene, me je objel okoli ramen in me pospremil do naše garderobe. Čas do začetka pouka sva preživela skupaj na klopi pred mojim razredom. Malo sva se pogovarjala, več poljubljala. Nisem mogla verjeti svoji sreči, temu, da lahko tudi on uživa v poljubih z mano. Bilo je res nedoumljivo, da se mu zdim dovolj privlačna, da me želi poljubiti, da se mu sploh zdim dovolj zanimiva, da želi z mano preživeti svoj čas. Te trenutke sem bila verjetno najsrečnejše dekle na planetu. In želela sem, da vsi opazijo mojo, najino srečo. Da bi vsi opazili, da sta se našli dve sorodni duši. Želela sem, da bi vsi začutili najino strast, da bi vsi videli to ljubezen, ki bo trajala večno.
Skoraj vsak odmor sem preživela z njim. Počutila sem se srečno, varno, izpopolnjeno. Dobila sem tisto, o čemer sem toliko časa naskrivaj sanjarila. Vse je bilo tako čudovito, popolno. In izgledalo je, da bo tako tudi ostalo. Da tega raja ne more uničiti čisto nič.
Naslednji trije dnevi so bili najlepši dnevi v mojem dosedanjem življenju. Z njim sva preživela skupaj vsak možen trenutek, po pouku sva zmeraj šla na kavo ali pa le na sprehod po mestu. Uživala sem, ko me je objel okoli ramen in mi pustil, da se privijem k njemu. Uživala sem, ko me je tako močno stisnil k sebi, da mi je skoraj vzelo dih. Uživala sem, ko se mi je zazrl v oči, saj sem vedela, da me bo kmalu zatem poljubil. In, nenazadnje, uživala sem, ko me je poljubil. Takrat sem pozabila na vse okoli sebe, nisem se več zavedala ničesar, le uživala sem, uživala v dotiku najinih ustnic. Odmislila sem vse težave in se prepustila trenutku. Bila sem v raju.
Tolikokrat mi je zagotovil, da me ima rad. Da sem jaz zanj edina. Da misli le name. Te besede so bile zame kot čudovita glasba, kot tekoči med. Uresničevale so se vse moje skrite želje, želje, na katere si včasih nisem upala niti pomisliti. Očitno sem imela prav; najina zveza je bila drugačna od vseh njegovih drugih prejšnjih zvez. Naju čaka sreča, nama se ne more zgoditi nič.
A nato je prišel tisti četrtek.

• nina4 • Od: 28.1.2012 • Prispevkov: 28

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 18.3.2012 16:16

napreeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeej Very Happy

• bucbucbucika • Od: 24.11.2011 • Prispevkov: 47

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 18.3.2012 20:59

ajmo dale ;3

• lusy • Od: 9.2.2012 • Prispevkov: 25

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 18.3.2012 21:08

Evo, tukaj je pa peti, zadnji del... Tale zgodbica je malo krajša... Upam, da vam bo ušeč. Wink

Do glavnega odmora je vse potekalo kot ponavadi. Pričakal me je pred šolo, me poljubil ravno tako strastno kot ponavadi. Vsak odmor sem šla najprej k njemu in on me je vsak odmor pričakal ravno tako navdušeno kot prej.
Tudi ko sem med glavnim odmorom šla do mesta, kjer sva se ponavadi dobila, je bil tam. A ni bil sam. Z njim je bilo še neko visoko, suho dekle z globokim dekoltejem. Na videz sem jo poznala, bila je njegova sošolka. Mislila sem, da se samo pogovarjata o šoli, a potem... Videla sem, da je za trenutek utihnil, nato pa se je sklonil nad njo in jo poljubil, bolj strastno, kot je kadarkoli poljubil mene. In ona se ga je oklenila in mu poljub vrnila. Bila sem vsa iz sebe, nisem vedela, kaj naj naredim, kaj naj rečem.
"Ti!! P*izda ti materna, ka se greš?!" Zadrla sem se čez cel hodnik. Besede so kar ušle iz mene. Zdrznila sta se in se hitro umaknila drug od drugega. Bila sta v zadregi, bilo jima je neprijetno, to se je videlo; ona je zardela, on pa je izmenično pogledoval proti njej, proti meni in v tla. Ni se mi upal pogledati oči. A vseeno dvomim, da se je počutil krivega.
"Ja, no, hm... Amm... Mislim, js..."
"Dej, bod rajš tih. Ne morm verjet, da si tak kreten! P*izda, kak si mi lohk to naredu?!" Za trenutek sem pomolčala in ga gledala naravnost v oči. "Pa sej se je itak bezveze s tabo karkoli menit. Kreten, prasec!!!"
S temi besedami sem odvihrala stran, po licih pa so mi že polzele solze. Solze jeze, solze žalosti. Solze razočaranja. Solze, ki jih nisem želela pokazati nikomur, še posebej ne njemu. Ni smel misliti, da me je prizadel, ni smel videti moje šibkosti, moje žalosti. Nisem mu hotela privoščiti zmagoslavja ob pogledu na moje solze, na moje trpljenje. Ni smel čutiti zadoščenja ob opazovanju, kako mi srce počasi, a vztrajno poka. Zato sem odšla ven, v mesto. Ko sem prišla v neko prazno ulico, sem se usedla na prvo prosto klopco, ki sem jo zagledala, in se razjokala do konca.
Bolelo me je, srce se mi je trgalo na kosce. Občutek sem imela, kot da se ne bom zmogla nikoli več pobrati iz tega brezna, kamo sem padla, kot da bom za vedno obtičala na dnu prepada, kamor me je on tako brezčutno pahnil. Kot da se te moje rane ne bodo zacelile, kot da moje bolečine ne bo nikoli konec. Bolečine, hujše kot karkoli, kar sem do zdaj občutila. Da, bolelo je, bolečina je prepredla moje celo telo, vse moje občutke in ni zgledalo, da se bom lahko kdaj izmotala iz nje.
Kako je lahko tako ravnal z mano? Kako me je lahko zavrgel kot igračo, kot smet, že po manj kot enem tednu? Kako je lahko bil tako brezčuten? Kako je lahko mislil le na svojo zabavo, ni pa pomislil na čustva nikogar drugega? Kako mi je lahko tako hladnokrvno pogledal v oči in mi lagal, da ima rad samo mene, v resnici pa je mislil na drugo? Kako je lahko, še preden me je res spoznal, sklenil, da me zavrže, takoj ko si najde kaj boljšega?
Ne morem verjeti, da se mi je to zgodilo. Da sem ga imela tako rada, on pa tega ni niti najmanj cenil. Zaljubila sem se v kretena, nezmožnega razmišljati o čemerkoli drugem kot o sebi. Imelo me je, da bi kričala, tolkla okoli sebe. Najraje bi stekla nazaj do njega v šolo, stopila v njegov razred, ga udarila in mu pljunila v obraz pred očmi celega razreda, profesorice in njegove nove igračke, nato pa zlasala še njo, tisto koščeno mrho, s katero se je zalizoval kar sredi hodnika, pred mojimi očmi.
Vendar moči za to nisem več premogla. Jok mi je pobral vso energijo, vso voljo, ki sem jo še imela. Saj je vse brezveze. Tip je resda kreten, a zakaj bi se trudila. Tako ali tako mi nikoli ne bo uspelo zopet pritegniti njegove pozornosti. Nikoli ne bo v meni videl kaj več kot še eno naivno dekle, ki je pripravljeno zanj narediti vse. Nikoli mu ne bom pomenila kaj več kot le zabavo, kot nadomestek za tisto dekle, ki je ravno odšlo in tisto, ki bo še prišlo.
Ampak vseeno... Res, kako je lahko tako ravnal z mano?! Jeza v meni je pričela zopet naraščati. Vendar jo je kmalu zamenjal obup. Saj sem bila še zmeraj besna nanj, če bi lahko, bi mu ta trenutek najraje odtrgala glavo.. Toda za takega kretena ni vredno izgubljati... Ničesar. Saj gotovo ni edini. Vsi tipi, ki jih poznam, so takšni. Punco bi le izrabili, imeli bi jo le za nek dodatek, za stvar, s katero bi se lahko hvalili pred prijatelji, ko bi se je naveličali, pa bi jo zavrgli, prizadeli, tako kot je on prizadel mene. In tudi meni se to zagotovo ni zgodilo edinkrat v življenju. Gotovo me čaka še na kupe takšnih trenutkov. Če je bil že prvi takšen, kakšni bodo potem šele ostali. Najbolje, da se jih izogibam, saj...
Vsi tipi so kreteni.

Heh, spet nesrečen konec... A postajam dolgočasna? Wink

Upam, da vam je bilo ušeč. Smile

Če hočete, lahko še kaj pošljem... Wink

Prooosiim, povejte, kaj si mislite, ker me res zanima mnenje drugih... Smile

• bucbucbucika • Od: 24.11.2011 • Prispevkov: 47

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 18.3.2012 22:23

ful vreji pišeš, daj pošli še kaj pa napiši kaj z srečnim koncem ;3

• nina4 • Od: 28.1.2012 • Prispevkov: 28

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 18.3.2012 23:02

še piši!
tudi nesrečni konci morajo biti kdaj Smile

bolj resnična zgodba izpade.
zadnji stavek te zgodbe: Vsi tipi so kreteni. -> čisto vsi ne, najde se še kakšen ki je vredu Wink

• katty00 • Od: 1.3.2012 • Prispevkov: 122

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 19.3.2012 19:51

rees fuul ok... samoo sreečni koncii plissss.. nina se strinjaam.. nisoo usio kreteeniii <3 :**

• smilelily • Od: 5.3.2012 • Prispevkov: 27 • Kraj: Maribor

Citiraj • Na vrh

Re: Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen... 20.3.2012 20:47

meni je všeč tvoj stil pisanja Wink

piši še naprej! mogoče probaj napisat kako zgodbo malo drugače, malo bolj srečnim koncem, ker nenazadnje vse pa le ni tako hudo, žalostno Wink

lahko bi napisala mogoče ravno obratno situacijo: ko punca pusti fanta, kako se takrat počuti... Smile

upam, da nisem bla preveč "vsiljiva"...

Dosti sreče in uspeha v pisanju še naprej! Very Happy

<< prejšnja tema odgovori nova tema naslednja tema >>

Ne moreš dodajati novih tem • Ne moreš odgovarjati na teme • Ne moreš urejati svojih prispevkov
Ne moreš brisati svojih prispevkov • Ne moreš glasovati v anketi •

Zgodbica... ni ne vem kaj, ampak vseen...

Uporabi pamet, ko si 'gor', da ne bo problemov, ko greš 'dol'!

Uporabi pamet, ko si 'gor',
da ne bo problemov, ko greš 'dol'!