rak

Te čist razumem.
Novembra sm zvedla, da ma moja babi raka. Ful mi je blo hudo in jokala sm, ja. dougo, dougo.
Ampak... Menda obstajajo operacije in kemoterapije... Use je šlo tok hitr in tut niso mi velik povedal kaj se dogaja z babi.
Ni mogla jest, shujšala je, nikamor ni mogla, mela je ful tablet... operacijo, dve.
Zdej pa ji gre na bolš. Pa smo junija. 6,7 mescou od prve operacije, pa še ni čist pr sebi.
Z dedijem mata kmetijo in ka ne žvim preveč daleč jima velikat grem kej pomagat.
Sicer pa gre zdej babi use bolš in mam upanje da bo spet taka ko je bla.

Drugače, pa za pogovor sem ti tukaj, ker te čist razumem.

moja babi je mela pred ene dvemi leti infarkt... pa sm js use skupi uzela čist samoumevno...mislm tk al tk usak enkrat umre in fuuul mejhna vrjetnoist kje d bo ona jokala za mano ne pa jst uza no...zej je u redu...taka kt je bla učas, sam d more na dan ene pet tablet uzet...

na žalost je tut moj dedi meu raka...

bil je julij. moj dedi je dobiu vročino in kar naenkrat je fuul shujšal. avgusta so ugotovili da ima raka na črevesju. njegova bolezen se je z vsakim dnem stopnjevala oktobra ni skor nč več hodiu ker je biu prešibek. men je blo grozno ker sm ga mogla gledat takega, ker sm ga mela res zloo rada in se u življenju nisma skregala. šel je na nekej operacij in decembra je začeu hodit na kemoterapijo. ko je pršu iz kemoterapije je zgledau še dost bol bolan. vsakič ko sm ga pogledala se mi je srce paralo tok sm bla žalostna. in pršu je januar ko ni skor nč več jedu. sam ležal je še. vsak dan sm bla pr njem in se vsako noč sem jokala. nato je prišla sreda za katero si nisem nikoli želela da bi bila. bla sm doma ker sm bla bolana. ko sm se zbudila je mami sedela na moji postelji. nasmehnla sm se ji, ona je bla pa zlo žalostna...začela sm slutit kaj mi bo rekla. in rekla je:...sara...dedi je umrl. bla sm u totalnemu šoku. začela sm razmišljat kdaj sm ga nazadnje vidla, in spomnla sm se..prejšnje popoldne, in ko sm šla mi je pomežiknil in nasmejal se mi je. rekla sm mu da še pridem zvečer k njemu, pa nism... ampak mami mi je rekla da bolš da ga nism vidla zvečer ker je biu čist rumen... tisto jutro mi je mami rekla, da če hočem ga še zadnič videt ga lahk.. sam po stopnicah dol bi šla in v spalnico. ampak nism šla, ker sm ga hotla met u spominu zdravga, nasmejanga ter veselga... gledala sm čez okno ko je prišel mrliški kombi, gledala sm ko se je odpeljal. nism mogla dojet da je u njem dedi..preživljala sm grozne dneve sam jokala sem. nikol si nism predstavljala življenja brez njega. in zdaj ni dneva ko se ne bi spomnila nanj.
zelo ga pogrešam, še zdej, ko je od njegove smrti že 2 leti in pol se zlo pogosto jokam. ampak ko se zjokam mi je bolš. vem da mu je tam kjer je lepo, in da me gleda.
tako rada bi zavrtela čas nazaj da bi bla še skupej pa ga ne morem. nimam druge izbire kot da se sprijaznim s tem. čeprav boli ampak drugače ne morem. vem da on ne bi hotel da sm še zdej tak žalostna, ampak ga res zlo pogrešam.

zato usi izkoristite čas z ljudmi ki jih imate radi. pa nej bodo bolani al pa ne, ker nikoli ne veš kdaj bodo odšli...za vedno.

bumbar pravi:

sm vesela zate, da se je pr tebi tko lepo iztekl. Moj dedi je biu dons v bolnici, ampak so rekl, da ga ne bojo še takoj operiral, ampak šele čez 14 dni. Nevem, zakaj.

Moj polbrat in star ata sta mi umrla za rakom. Za brata sm zvedla šele prot koncu, js sm misnla da je shujšal namerno.. sploh nevem zakaj mi niso prej povedal budale. Šel je v enem letu. Blo je hudo, ampak jz smrt drugače jemlem. Za starga ata sm pa vedla da ma kožnga, sm se loh tut poslovila. Je hudo, ko pomislš, da ga v življenju ne boš več videl in tako naprej, ampak ko se mi pojavjo taki občutki se spomnm, da se bomo itak še srečal
Poznam pa žensko, ki je mela raka na dojki. Na začetku je hodila na tale obsevanje, pol je pa vidla da zarad tega sam še bol uničena (ker poleg rakovih celic unič tut zdrave). Pa je nehala hodt pa se je pač sprjaznla, da bo umrla ane, ker je blo že precej razširjen. Pol je pa hotla zadne mesece prežvet pač srečna ane, je pa začela bit velik več v naravi, z enimi se je pobotala, začela se je zdrav prehranjevat, gledala je tiste oddaje k so tisti vici al kaj že.. k se res do solz smeješ, menda smeh pomaga pol ji je pa ena prjatlca povabla na zdravljenje z reiki energijo. Ta ženska danes še živi, in je zdrava, nima več raka. Pa nekje sm brala, da vsaka bolezen nastane zaradi človekovega duha..npr. da maš raka na ledvicah je kriva močna zamera npr. do staršev.

Žou mi je za tvojga starga ata in polbrata verjetn je to, da zgubiš osebo k je tok mlajša še hujš.
Glede te ''alternativne medicine'' smo tut mi že nekej bral, sam zdej smo se odločl, da počakamo do operacije pa bomo pol vidl kako pa kaj.
Škoda da nism za to vedla prej, mogoče bi bratu lahko pomagala. Mogoče pa sm sedaj tebi. Očitno splošna medicina še ne ve dovolj, vsaj za moje pojme. Očitno moramo za vzroke in ozdravitev bolezni gledati iz drugih strani.
Upam, da bo s tvojim dedkom vse v redu

oblaceek pravi:

Fuul lepo napisano. Upam, da se pri meni ne izide na takšen način.

zdej ni neki ful pomirljiva novica to sam poznam velik ljudi z rakom.. in poznam tut marskoga k ga je premagou.. in te z rakom so tut zlo uredu in jim marsikej lahko pomaga in nimajo slabga ziulenja in majo velik šans.. zdrauniki niso tok nemočni pr tej stvari .. ok zdej pč neumn primer sam uredu drnoušek je meu tut raka pa ga je premagou sošolka se zlo uspešno bori z njim.. itd itd.. povej kko bo šlo use

pk4life pravi:

Ja vem, sva se tut z dedijam menla o tem, pa je reku, da pač karkol že je, je najbolš da se to čimprej pozdrav oz. odstran z operacijo in pač kar bo bo .. je pa ena fajn novica, da ma raka šele v začetnem stadiju

zaskrbljena pravi:



tud moja mami ga je prebolela pa ga je mela že v 5stadiju.. blo je že onrg hudo.. ampak ji je uspell .tud tvojmu dediju bo!!