Trenutno ne

Zgodilo se je na moj prvi srednješolski dan...

Bilo me je zelo strah, kako bo in vse to, a na srečo sem poznala že eno punco, ki mi je rekla, da lahko na avtobusu na poti v šolo skupaj sediva, da mi bo lažje. Dobro sva se ujeli in tudi na poti iz šole sva skupaj sedeli in se pogovarjali. Na veliko sem ji razlagala o tem prvem dnevu, ki je bil zame zelo poseben in vznemirljiv, ko mi je naenkrat zmanjkalo besed...

Na vhodu v avtobus je obstal fant, ki je bil je tako osupljivo lep, da tega ne znam opisati z besedami. Za nekaj časa sem kar zmrznila in nisem več slišala prijateljice. Prijateljica je seveda kmalu pogruntala kaj mi je.

Povedala mi je celo njegovo ime in jaz sem potem imela cele dneve o čem sanjariti. Vsak dan sem ga videvala znova in znova. Najbrž je to tudi opazil, saj je nekega na avtobusu ustavil pri meni in me pozdravil.

To je storil tako prijazno, tako toplo, da sem se skoraj stopila. Naslednji dan sem sedela sama na avtobusu in gledala skozi okno. Prijateljice ta dan ni bilo.

Videla sem ga kako vstopa in v naslednjem trenutku me je že pozdravil in vprašal, če lahko prisede. Odvrnila sem le: „Mhm,“ in mu naredila prostor.

Bil je res prijazen in me vprašal kako sem. Odgovorila sem, da v redu. Trajalo je celo večnost, da sem se spomnila in tudi jaz njega vprašala kako je. A počasi sem se sprostila in zapletla sva se v pogovor o najini starosti, o šoli, kje sva doma, ipd.

Dosti prehitro je prišla postaja, kjer je moral izstopiti. Dal mi je msn naslov in še istega dne sva že klepetala na internetu. Odtlej sva tudi vsak dan sedela skupaj na avtobusu.

Prijateljici sem seveda vse povedala in bila je zelo vesela zame. Prav nič ni bila ljubosumna, ker ne sedim pri njej. To je bilo zelo prijazno od nje.

Izvedela sem celo, da mu je ona, ker ga je pač poznala, namignila, da mi je všeč. S tem fantom sva imela lep, a vseeno le prijateljski odnos. On je namreč imel punco, vendar sva se vseeno pogovarjala in hecala skupaj.

Res sem ga vzljubila, a nisem mu upala priznati, da so moja čustva večja od prijateljskih. Bilo me je strah zavrnitve. Zdel se mi je predober zame.

Nekega dne pa sem mu vseeno povedala, kaj čutim. Bil je šokiran, čeprav je rekel, da je to že nekako slutil. „To sem že opazil.“ je rekel. Vprašala sem ga, če imam kaj možnosti pri njem, a sem doživela hladen tuš. Rekel je, da trenutno ne.

Trenutno? Haaalooo? Kaj to pomeni? A to pomeni, da mogoče pa ja?  Mogoče, če se bo nekega dne naveličal svoje trenutne? Kakšen odgovor je „trenutno ne“? Gotovo to ne pomeni dokončnega "ne", je pa še bolj smotan odgovor, kot če bi mi rekel preprosto "ne, všeč mi je tako, kot sva zdaj," ali kaj podobnega.

Bila sem razočarana. Za nekaj časa se je zame vse ustavilo. Celo ignorirala sem ga, kar mi je zameril. Definitivno najin odnos ni bil več takšen, kot na začetku. Sicer sem ga kdaj še poklicala, a nisva se mogla več sproščeno pogovarjati. Bilo mi je žal in krivila sem sebe ter mislila, da če mu ne bi zamerila in pričakovala preveč, bi bilo vse drugače.

Ohranila sva odnos zdravo – zdravo. Včasih sicer še upam, da bo na avtobusu sedel k meni in me vprašal kako sem, a to so le sanje. Včasih se vprašam, če mi je zanimiv le zato, ker mi je tako nedosegljiv?

A ne glede na to, kaj je vzrok, ne znam ga izbrisati iz svojih misli. To preprosto ni možno. Ali pač?

T.