Brez tal

Ja, ta pomlad zna biti naporna stvar. Že tako sem komaj uspela postaviti stvari kamor sodijo...

Odkar sem prišla v srednjo šolo imam občutek, da je z mano nekaj resno narobe. Na začetku prvega letnika je bilo vse dobro, potem pa kar naenkrat v šolo sploh nisem več hodila. Pravzaprav mi je postalo vseeno ali grem ali ne. Ni me zanimalo koliko imam neopravičenih in ni me skrbelo, kaj bo rekla mama.

Ob sebi sem imela najboljšo prijateljico, za ostalo pa mi je bilo vseeno... In tako so tudi ocene šepale, vse je šlo navzdol. Še sreča, da sem imela toliko zavesti, da sem vsaj na koncu prvega letnika nekaj stvari popravila. No ja, kljub vsemu temu sem prvi letnik le naredila.

Sedaj, v drugem letniku, pa so se začele drugačne težave. V šoli se nisem z nobenim več družila, saj še svojih sošolcev nisem več poznala. Moja prijateljica je padla prvi letnik in se je prepisala, tako sem ostala sama. Ker sem imela prijatelje izven šole, sem namesto k pouku hodila z njimi po Ljubljani, kar je bilo pač bolj zanimivo. In tako sem nadaljevala zgodbo iz prvega letnika.

Naenkrat pa se je vse spremenilo. Eno leto in pol sem imela občutek, da blodim nekje in da moje noge niso na tleh. Problemi doma so bili hudi, kar naprej smo se kregali, sploh se nismo mogli normalno pogovarjat, en dan pred novim letom pa je počilo.

Sploh se ne spomnim več, kaj je bil razlog, vem samo, da sem pristala pri kolegici, ker me je mama en dan pred novim letom vrgla iz hiše. En teden sem bila pri prijateljici in ostala bi dlje, če bi lahko, saj sem se pri njej počutila bolje.

A pomoč je bilo treba poiskati in tako smo pristali v kriznem centru, kjer so organizirali tudi pogovor z mamo. In ja še isti dan sem odšla nazaj domov. Nekaj časa je bilo stanje več ali manj nespremenjeno, potem pa smo hodili na socialno. A se tudi tam nikakor nismo mogli pogovarjati normalno. Včasih sem imela občutek, da se mi bo zmešalo.

Med tem časom pa sem se naenkrat čisto spremenila. Hodila sem v šolo, pospravljala doma, pazila, da se bomo čim manj kregali, nisem več hodila ven, postala sem pridna punčka. Vsi so bili presenečeni, vključno z mano. Mislim, da mi je čez ves ta čas pomagal prijatelj oz. moja simpatija. Vse prej naštete težave so se začele nekako takrat, ko sem ga spoznala, a mi je ves ta čas vlival pogum.

Mislim, da se še sedaj ne bi zavedala v kako resnem položaju je že bilo vse skupaj, če me ne bi on postavil na realna tla in me celo prosil naj to naredim zanj. Tako sem v dveh mesecih popravila in nadoknadila veliko stvari, a zadnji teden se mi spet zdi, da se vse vrača na stare tire.

Spet je postala šola problem, saj me je kar naenkrat zadela vsa tista ljubezen do "prijatelja" in tako večino časa mislim nanj. Včasih se med urami zalotim, kako se mi v glavi odvija najin dialog od zjutraj in med učenjem se zalotim, kako ves čas pogledujem na msn ali je gor in kakšno misel ima. In ko se že spravim nazaj k učenju, si ne morem kaj, da ne bi spet mislila nanj.

Moti me predvsem to, ker ena stran mene ve, da se moram učiti, saj moram popraviti še tooliko stvari, po drugi strani pa mi je vseeno. Strah me je, da bi spet prevladala ta druga stran in nam vsem nakopala nesrečo.

o.O_bunbun_O.o