Postala je moja mama!

Otroštvo sem preživela pri teti. Ta mi je zmeraj govorila, da sta moja starša umrla v prometni nesreči...

Bila sem še majhna in sem ji verjela. Kasneje pa se mi je vse skupaj zdelo zelo čudno in sem začela iskati podatke on tej nesreči.

Pot iskanja me je zanesla na policijo. Tam sem povprašala po maminem imenu in poslali so me k šefu tistega oddelka. Bila sem že polnoletna, zato mi je povedal, kaj je z mojimi starši. Imajo kartoteko. Mama se je drogirala. Pristala je v komuni v Italiji, očeta pa so ubili, saj je preprodajal prostitutke.

Novica me je pretresla. Odšla sem k teti in jo prosila, če bi hotela z menoj v Italijo, da spoznam svojo mater. Teta mi je povedala, da je mamo večkrat obiskala, vendar me ni hotela vznemirjati. Razumela sem jo.

Ko sem stala pred žensko, ki me je rodila in bi mi naj bila bliže kot kdorkoli v mojem življenju, najprej nisem vedela kaj bi. Bila je še mlada, a izgledala je vsaj 10 let starejša.

Ko me je zagledala, je zajokala. Nisem je objela, saj je praktično nisem poznala. Moški, ki jo je pripeljal je pomignil teti, naj gre z njim. Tako sem ostala sama z njo.

Rekla mi je: "Lepa punca si postala." A jaz sem bila še kar tiho.

Nadaljevala je: "Vedela sem, da bo sestra dobro skrbela zate." Še vedno nisem spravila glasu iz sebe.

Tedaj pa je spregovorila stavek, ki me je čisto zlomil: "Oprosti mi, Nataša." Kot naslov knjige. Ob teh njenih besedah sem se jaz zjokala.

Tako sva jokali vsaka na svoji strani postelje. Toda počasi se je mama nagibala proti meni in me nazadnje objela. Njen pulover je dišal po svežem mehčalcu. To me je presenetilo. Mama je nadaljevala: "Tu sem že 5 let. Še mesec dni in dovolili mi bodo domov. Postala bom tvoja mama."

"Ti si že moja mama. Od zdaj." Vem, da jo je zelo ganilo. Tako objeti sva sedeli tam še približno pol ure in se potiho pogovarjali. Kot mati in hči.

Od tega je minilo že skoraj eno leto. Z mamo živiva skupaj v hiši s teto. Čisto normalna je. In rada jo imam. Mojo mamo.

Nataša