Življenje je nepredvidljivo

S Tino sva se poznali že od otroštva, saj sva bili sosedi...

Bila je živahna punca in najboljša prijateljica, kar jih človek lahko ima... Pri njej mi je bilo najbolj všeč, ker je vsako stvar in vsak problem znala obrniti na hec. Ni je dosti zanimalo, kaj si ljudje o njej mislijo in v tem sva si bili precej podobni. Marsikaj sva skupaj "zakuhali" in vse sva si zaupali. Bila sem prepričana, da bova prijateljici za vedno...
Tina je imela mlajšo sestrico, ki je še hodila v vrtec. Njeni starši so, tako kot tudi moji, bili pogosto v službi tudi do petih popoldne, včasih še dlje.

Zato sva med tednom pogosto šli midve s kolesom po tamalo v vrtec. Nič posebnega, dokler se nekega dne ni zgodila nesreča.

Tina, ki je s kolesom vozila pred mano in imela sestrico na sprednjem sedežu, je zdrsnila na robu ceste in padla. Ustavila sem se tik za njo. Glede na to, da smo mulci imeli nesreče s kolesom skoraj na dnevnem redu, se nisem prehudo vznemirila.

Tinina sestrica je jokala, ko se je pobirala s tal in gledala svoja potočena kolena,... moja prijateljica pa je še kar negibno ležala na cesti. Nakar je tamala začela histerično kričati. Ko sem prišla bliže in se sklonila čez Tinino negibno telo, sem na sencih videla kri, ki se ji je lepila na lase in se nabirala v majhno lužico na cesti.

Obrnila sem se, da bi poklicala na pomoč, pa nisem spravila glasu iz sebe. Bila sem v krču. K sreči so ljudje takoj videli, da se je nekaj zgodilo in so pritekli.

Nekdo je poklical lokalnega zdravnika, rešilca in mislim, da tudi policijo. Sama se ne spomnim kaj dosti. Ne vem niti natančno kako sem prišla domov.

Vem samo, da je moja mama bila čisto iz sebe, ko me je videla. Menda sem se vsa tresla in ji nisem znala povedati, kaj točno se je zgodilo. Tino je rešilec odpeljal v bolnišnico. Udarec ji je povzročil možgansko krvavitev, zato so ji morali operirati glavo. V komi je bila dva meseca, potem pa se je le zbudila.

S prijateljicami smo bile presrečne in vsak teden smo težile Tininim staršem, kako je z njo. Po več mesecih je končno prišla domov. Takoj smo tekle na obisk. Njeni starši so nas opozorili, da je Tina precej drugačna po operaciji, ampak smo vseeno bile šokirane.

Imela je pobrito glavo, čez katero se je vzpenjal dolg šiv. Povedali so, da je bil čudež, da so jo zdravniki uspeli rešiti. Vseeno ni bilo enostavno. Poškodba je Tini pustila posledice.

Morala se je vsega učiti znova: hoditi, govoriti, jesti,... Vse kar je vedela o prijateljicah je bilo to, kar so ji povedali starši. Večino stvari iz preteklosti se ni spomnila.

Obljubile smo, da ji bomo pomagale v šoli in na drugih področjih, po svojih najboljših močeh.

Čez nekaj časa je Tina začela zopet hoditi v šolo in nadaljevala z življenjem, ki pa je zanjo in njeno družino bilo vse prej kot enostavno. Od takrat je minilo že precej let in Tina danes živi, kot da se ji nesreča ne bi nikoli zgodila. Zdaj se sicer vidiva manj kot včasih, ker nisva več sosedi.

Vseeno me njena zgodba vedno znova spomni na to, kako je življenje nepredvidljivo, včasih v dobrem, včasih tudi v slabem smislu. Ampak vedno kadar me preseneti v slabem smislu, se spomnim na mojo prijateljico in si rečem, da bo še vse v redu.

Maja, 19 let.