Sreča v nesreči

Bil je april 2007, jaz v sedmem razredu osnovne šole in čakala nas je celodnevna ekskurzija v Avstriji...

Pospremili sta nas razredničarki a in b razreda, učiteljica zgodovine in ravnatelj šole. Ogledali smo si Celovec, Knežji kamen in grad v Celovcu. Zvečer smo se vračali proti domu. Pogovori na avtobusu so sproščeno tekli, saj smo bili končno 'frej'. Takrat sem se spomnila na sanje, ki sem jih sanjala prejšnjo noč...

V mojih sanjah smo bili na izletu in na nekem mostu na avtocesti se je avtobus prevrnil. Jaz in nekaj mojih dobrih prijateljev smo končali na aparatih, ki so nas ohranjali pri življenju.

Sanje sem zaupala najboljši prijateljici in ji rekla, da na koncu koncev nas čaka še ura vožnje, kar pomeni, da sanje ne pomenijo nič. V to sem bila takrat 100% prepričana.

Na poti proti šoli so v nekaj krajih avtobusne postaje, kjer je šolski avtobus po vsakem izletu ustavil, da staršem ni bilo treba do šole. Eno postajo pred mano je šla iz avtobusa moja najboljša prijateljica. "Se vidimo čez 10 ur", sem ji rekla misleč na naslednje jutro.

Čez nekaj minut smo se ustavili na moji postaji. Izstopila sem pri sprednjih vratih, kjer me je razredničarka vprašala, če me spremi čez cesto. Seveda sem ji odgovorila, da ne, saj sem vendar tukaj doma in bom že znala.

Šla sem za avtobus in pogledala na levo, kjer mi je ustavil avto. Pogledala sem še na desno (kolikor se je videlo, ker je avtobus speljeval) in, ker nisem videla nikakršnega soja luči (bil je večer) sem hitro stekla čez cesto, vendar nisem prišla na drugo stran...

Zbil me je nekdo, ki je vozil brez izpita, neregistriran avto, brez prižganih luči in (ocenjeno) 50 km/h prehitro. Nadaljevanje so mi sošolci povedali v šoli septembra, ko sem se vrnila v 8. razred.

Voznik avtobusa je v vzvratno ogledalo videl nesrečo in rekel ravnatelju, da je punčko zbil avto. Ravnatelj je otrpnil, bil je v šoku, zato je rešilce poklicala sošolka.

Pok se je slišal prav do našega dvorišča, kjer sta starša ravno imela na obisku sosede. Ko je mami prišla do postaje je padla v nezavest, oče pa je človeka, ki me je zbil, udaril...

Kmalu se je na mestu nesreče zbralo veliko ljudi, tudi nekaj sošolcev, ki pa niso smeli zraven, saj sem bila preveč poškodovana. Bila sem v komi in zdravniki so govorili, da se dolgo ne bom zbudila. Dali so mi tudi oceno kome 5 na lestvici 0-15.

Vendar sem bila močna in sem se kljub začetni močni poškodbi možganov iz kome zbudila že v soboto. Še mesec dni sem bila v kliničnem centru, da sem si opomogla. Mami je bila noč in dan z mano, saj je bilo tako vse lažje zame.

Ker sem dobivala močna zdravila se iz bolnice ne spomnim veliko. En mesec sem bila tudi v ljubljanski Soči. Na zaključni dan šolskega leta pa sem vendarle prišla.

Učitelji, prijatelji in ravnatelj pa so me bili tako veseli, da je marsikdo izmed njih tisti dan potočil nekaj solz. Te pa niso bile takšne kot 23. aprila 2007, ampak so bile solze sreče, da se mi je uspelo tako dobro izvleči. Imela sem srečo v nesreči.

Smeška.XD