Posmrtni valček

Ko sva z mamo zapuščala pokopališče, sem po uri gluhote prvič ujel besede neke starke: "Bil je lep pogreb."

Meni se je vse skupaj zdelo že videno. Neznosno me je dušilo. Pljuča enostavno niso hotela narazen. Poljubil sem nagelj in ga zalučal v jamo, od koder je prihajal duh po smrti. Tam, v tesnem objemu črne zemlje, dva metra pod rušo, bo en del moje duše preživljal večnost...

Ana je mrtva.

Moja Ana je umrla. Kar tako. Od danes na jutri. Dan pred nesrečo sva zaljubljena sedela na vrtiljaku v parku. Mene je zeblo. Drobna roka se je trdno oklepala moje. Nežni kodri so me žgečkali po obrazu, ko sem pozabil na mraz.

Hodila sva ob nabrežju, vse dokler se na nebu niso pričele prižigati zvezde. Pogovarjala sva se. O vsem. Mimo je prišel klošar. Pogledal je proti nama, se čudno zarežal in pokazal svoj edini zob, potem pa odracal naprej. Ni naju žical za denar.

Ani je zazvonil telefon. Njeno mamo je že skrbelo, kje hodi, zato sva zavila proti domu. Nekaj metrov pred hišo sem jo nerodno pocukal za rokav. Ustavila se je in me pogledala, kot da ve, kaj si želim. Sklenil sem roke okrog njenega obraza in jo poljubil.

To je bil moj prvi poljub sploh in čeprav sem se že lep čas spraševal ter si poskušal predstavljati, kakšen je občutek, je bila resničnost tako drugačna od mojih predstav. Tisto noč sem spal sladko in spokojno kot še nikoli.

Zbudil sem se v megleno in mrzlo jutro. Komaj sem čakal, da pridem v šolo in jo spet vidim, pa bom takoj boljše volje. Ampak Ane ni bilo. Ker še nihče ni vedel za naju, nisem hotel vzbujati pozornosti s spraševanjem, čeprav me je razganjalo od skrbi.

Ura je kazala že petnajst čez osem, ko je učiteljica v spremstvu ravnatelja stopila v razred. Po njunih obrazih smo lahko hitro razbrali, da se je nekaj zgodilo. Povedala sta, da je Ano zbil avto na prehodu za pešce in se bori za življenje. A ni se borila dolgo. Njen čas se je iztekel še isto uro, med operacijo. Tisti dan v šoli ni bilo nič od mene.

Ko sem izvedel, kaj se je zgodilo, mi je začelo razbijati v glavi, da sem prosil učiteljico, če lahko grem domov. V prsih me je tiščalo, glava pa mi je hotela eksplodirati od strašnih misli in podob, ki so se mi prikazovale. In bolj ko sem se jih je hotel otresti, več se jih je rojevalo.

Domov sem prišel ves tresoč. Mama me je prijela za čelo in rekla, naj se spravim v posteljo, ker imam vročino. Ubogal sem jo in že me je zmanjkalo...

Izlet v neznano

Prebudil sem se, ko je bila že trda tema. Vstal sem in v pižami odšel po hiši. Hecno se mi je zdelo, saj so bila vsa vrata na stežaj odprta. Tudi vhodna, kot bi jih nekdo tako nalašč pustil. Zmuznil sem se na ulico, taval po soseski in iskal. Kam me nese, nisem vedel.

Zavil sem proti pokopališču. Tudi tam so bila vrata odprta. Vstopil sem in začutil škripanje peska pod bosimi nogami. Le zakaj hodim bos okrog, mi je rojili po glavi. Od daleč sem videl obrise cipres, ki jih je upogibal rahel vetrič. V nosnice sem lovil vonj po vlagi, zemlji in rožah. Kot riba na suhem sem zaman poskušal ujeti nekaj življenja v svoja pljuča.

Megla je puhtela iz tal, ter me pohlepno jemala v svoj hladen objem. „Bil je lep pogreb,“ mi je šinilo skozi ušesa. Obrnil sem se in poskušal ugotoviti, kdo je izrekel te morbidne misli. Videl nisem nikogar.

Iz želodca se mi je dvignil odpor do smrti in istočasno odpor do življenja. Zjokal sem se, najprej tiho, potem pa vedno močneje. Tulil sem in preklinjal tipa, ki je vozil tisti prekleti avto, dokler nisem utrujen legel na tla in spet zaspal.

Obisk

Zbudil me je hlad, ki mi je vel čez ramena. Dvignil sem glavo in ugotovil, da sem zleknjen na vznožju groba. Zaradi goste megle sem videl le rdečo svetlobo, ki jo je oddajala sveča in se je raztajala v mokasto belino. V naslednjem trenutku pa je svetloba usahnila. Zasmrdelo je po dimu. Oči so se le počasi privajale drugačni svetlobi, ko sem pred seboj zagledal obris stopala. Kot bi zraslo iz tal.

Prestrašeno sem skočil na noge. Pred mano je stala Ana. Prosojna, da se je videlo skoznjo, vseeno pa dovolj jasna, da sem razločil njeno bitje. Niti muksnil nisem.

Stegnila je roke proti meni, kot v znak dobrodošlice in jaz sem ji strahoma vrnil objem. Čeprav najini telesi nista trčili eno ob drugo, sem čutil njeno bližino in celo kodre, ki so me ponovno božali po obrazu. Nagnila je glavo v znak in zaslutil sem, da me čaka še eno presenečenje. V naslednjem trenutku je z roko že zamahnila proti nebu in istočasno  sem pod nogami začutil vibracije, ki so kot udarci srca najprej prihajale od daleč, potem pa vedno bliže.

Njena energija je šinila vame kot elektrika in se naselila v moje ude. Zavrtelo se mi je in mislil sem, da bom vsak hip padel. Kot v vrtincu me je posesalo proti zvezdam. S svetlobnimi koraki in dovršeno skladnostjo sva po njenem taktu plesala nad polji, ribnikom, okoliškimi hribi in celo nad najinimi domovi.

Zlita v objemu, sva si povedala vse, kar je ostalo neizrečenega in kmalu sem bil spet kot takrat v parku. Razposajen, zaljubljen in srečen. Tesnobna bolečina, ki se je ujela v mojem srcu, je za nekaj časa izginila.

V nekem trenutku pa je Ana upočasnila korak. Začutil sem, da mi nadaljevanje ne bo všeč, a bil sem nemočen. Zaprla mi je oči in začel sem padati. Pristal sem nekje na mehkem in čutil le toploto, kako polzi iz mojega telesa in se poslavlja.

Začutil sem sunek in odprl oči. Meglena podoba lepega obraza se je sklanjala nad mano in mi govorila: „Jakob, si buden? Stisni mojo roko, če me slišiš!“ Stisnil sem ponujeno roko, kolikor sem mogel in začutil veselje ob tem. Nisem je hotel več spustiti.

Oklepajoč se njene roke sem spet zaspal. Iz sna me je prebudil isti glas, le da je zdaj govoril čudno latovščino, ki ni zvenela niti malo romantično: „Stabilen in afebrilen je že kakšnih šest ur. Čas bo, da se prebudi.“

Bil sem utrujen, a radovednost me je premagala in počasi sem dvignil težke veke ter se razgledal okrog sebe. Ni mi bilo jasno, kam je izginilo pokopališče... In Ana?

Sčasoma sem dojel, da ležim v bolniški sobi. Okrog mene so stali obrazi, ki jih nisem prepoznal. Razen enega - moje mame, ki je bila ob tem vsa iz sebe.

Stanje se mi je izboljšalo in dva dni pozneje sem lahko Ano spremil na njeni zadnji poti ter ji vrgel še zadnji poljub.

Ko sva se z mamo vrnila, sem ubogal njen nasvet in se odpravil zgodaj spat. Preden sem ugasnil luč sem segel pod posteljo, kjer sem hranil Anino sliko, katero mi je dala pred enim tednom. A namesto slike sem pod posteljo zatipal nekaj drugega. Rdeč nagelj!

Spet me je vse telo začelo boleti. Nič več nisem hotel misliti in se nič več spraševati. Pritisnil sem si šelesteči cvet na usta, vdihujoč njegov sladek vonj, ugasnil luč in v solzah zaspal.