Obžalujem!

Že dolgo časa sem v zvezi z najboljšim fantom na svetu. Ima le eno napako. Šport.

Veliko hodi po tekmah in sploh ga takrat ni bilo veliko doma. Jaz pa sem bila sama in želela sem si družbe. Po tednu dni je prišel domov, a le za en dan, nato pa je spet odšel za teden dni. Bila sem jezna nanj in prosila sem ga, naj ostane pri meni. On pa je spet odšel.

Tako se je zgodilo, da sem se zelo zbližala s sošolcem. Veliko sva se pogovarjala in zaupala sem mu stvari, ki jih prej ne bi nikomur. Nekaj dni sva se tako samo pogovarjala. On je imel dekle in jaz fanta, a to ni bila ovira. Poljubil me. Naslednji dan sva šla še dlje in če me ni bi takrat premagala slaba vest, vem, da bi šla do konca.

Začela sem jokati. Povedala sem mu kaj čutim, da ljubim svojega fanta, da brez njega ne morem, da ne bi prenesla, če bi on to naredil meni, zdaj pa jaz to delam njemu. Prijatelj me je pogledal in mi rekel, da bova sedaj res samo še govorila, da ve kako imam rada svojega fanta in si želi, da bo tudi on nekoč imel neko dekle tako rad in ona njega.

S tem pa ni bilo konec. Še nekaj dni sva se kdaj pa kdaj dobila, potem pa sem res naredila temu konec. Zbrala sem moč, da mu rečem ne, zdaj niti nočem več biti sama z njim, ker nikoli ne ostane samo pri pogovoru. Fantu nisem nič omenila. Preveč ga imam rada, da bi tvegala, da me zapusti. Ta izkušnja mi je bila dobra šola, da tega ne ponovim več, da to ni prav in to obžalujem bolj kot kar koli drugega.

Oprosti, dragi moj. Rada te mam in nisem želela tega. Vendar ti to lahko povem samo tukaj. Nisem dovolj močna, da bi to povedala tebi v obraz, da bi tvegala, da mi rečeš, kako si mogla, jaz te imam rad ti pa takole...

Ljubim te. Ne bo se ponovilo. Pridi domov in bodi ob meni.

N.