Morala bi mu povedati...

"Ravno pakirajo!" mi je zaupala mlajša sestra...

Na lep poletni dan sem tako izvedela najbolj svežo novico. V sosednjo hišo se je priselila nova družina. "In fant je toliko star kot ti!" mi je rekla. Takrat sem imela okoli 11 let. Fanta pa sem seveda morala na vsak način spoznati... Čez čas sva se res spoznala. Ugotovila sem kako mu je ime in vse drugo... Seveda sva se takoj ujela in postala sva najboljša prijatelja.

Toda prijateljstvo mi je bilo počasi težko vzdrževati. Srečevati sem ga začela v sanjah in njegove oči so mi pognale kri po žilah. Želela sem si nekaj več. Sestrici sem zaupala, da sem se zatreskala vanj. Najprej mi je pomagala, potem pa je postala nadležna.

S fantom sva se zelo zbližala in takrat nama ni dala več miru; nisva smela biti skupaj pet minut, ko naju je že zalezovala in oprezala za nama. Tako ni bilo več kraja, kjer bi lahko bila sama.

Svoje ljubezni mu nisem upala izpovedati, ker sem se bala, da bo mala povedala mami, ki pa je vedno govorila, da sem še premlada za zveze.

Enkrat pa sestre ni bilo doma in on me je povabil k sebi domov, ker je bil tudi sam. Nameravala sem se mu izpovedati in besede sem že imela na jeziku... Pa me je stisnila prpa. Nisem mogla reči ničesar. V tistem trenutku so se odprla vrata in noter je planila moja sestra. Solze so mi stopile v oči in stekla sem domov.

Več dni mu nisem odgovarjala na klice in SMS-e, bilo me je preveč sram. Minil je kakšen teden; zelo mi je bilo žal, da mu nisem izpovedala svoje ljubezni, zato sem se odločila, da mu bom napisala SMS.

Z velikimi črkami sem napisla " LJUBIM TE!" in poslala SMS. Kmalu sem ga prejela nazaj: "Špela, oprosti toda mislil sem, da mi boš povedala prej.... Zdaj hodim z drugo, ampak sva prijatelja, ne?"

Te besede so mi strle srce. Zamudila sem priložnost in zdaj mi je žal, zelo žal. Po premisleku sem ugotovila, da sem ga polomila. Življenje je le eno samo in vsak dan moraš živeti, kot da je zadnji v tvojem življenju.