Zakaj ne morem imeti vsega?

Spet je eden tistih dni, ko sem sitna in strašno nesrečna v svoji koži...

Zoprno mi je, kako izgledam, bedna se mi zdi moja soba, sploh pa mi je bed'n moj lajf... Ni ko prižgem televizijo, kmalu dobim občutek, da vsi na tem svetu (razen mene) žurajo, plešejo, se smejejo, so lepi, priljubljeni in srečni v svoji koži.

Grem v šoping. Čez izložbeno okno se po vsej površini razprostira ogromen reklamni plakat, na katerem fantje in dekleta sproščeno igrajo odbojko.  Tipi vsi izgledajo totalno hudi, punce pa itak same kandidatke za next top model.

Eno izmed njih, je fotograf ujel v zraku, ravno ko se njeno vitko telo steguje za žogo. Oblečena je v kratko majčko te in te znamke, se smeje in razkriva svoj seksi popek z uhančkom.

Ta bejba ima samo na tem plakatu več zabave, kot sem je sama imela zadnjega pol leta skupaj. Zavidam ji tako razgibano življenje, zabavo, skladno telo oblečeno v lepe cunje... in družbo takih hudih tipov, ki bi me občudujoče gledali. Zakaj nisem jaz taka? Lahkotna, neobremenjena in lepa?

Da se vsaj malo potolažim, si kupim majčko, ki jo nosi punca na sliki. To mi včasih pomaga, da si dvignem razpoloženje. Čez dan ali dva, se mi seveda spet zazdi, da sem dolgočasna siva miš in nikoli ne bom nič drugega kot to.

Tisto majčko sem že zalučala v najbolj oddaljeni kot omare, ker se mi zdi, da mi sploh ne paše. Kaj sem si to kupila?! Spet sem zapravila denar za nekaj, kar mi ne koristi. Lahko bi ga prihranila in si prihodnji mesec kupila nov telefon, ker je moj stari že 100 let za časom. Res sem neumna!

Mami sem zatežila, da bi mi plačala smučanje in silvestrovanje na neki koči, kamor gredo eni moji frendi. Seveda noče niti slišati. Spet bom morala doma čepet in s starci za novo leto nazdravljat s penino. Šit!

Če mi ne bo hotela plačat, bom šla z drugimi v mesto, pa bomo silvestrovali na ulici. Preden čisto zapadem v depro, vzamem fotoaparat in grem s psom na sprehod. Sprehajava se po nekih poljskih cestah. On brska za krti in voluharji, jaz pa poskušam v objektiv ujeti sončni zahod.

Domov pridem malo bolj pomirjena. Ko se pogledam v ogledalo imam pordela lica, ampak mi je všeč. In oči mi žarijo. Potem pretočim fotke na računalnik in postanem še za odtenek bolj zadovoljna. In ponosna nase.

Torej še ni vse izgubljeno. Zato, da sem srečna, ni nujno da si kaj kupim. Spoznam, kako pomembno je, da znaš videti (in ujeti) lepe stvari okrog sebe, ki se same (in brezplačno) ponujajo. Vesela, da sem se sama sposobna vzeti v roke in si obarvati to, včasih bedno in sivo, življenje, zlezem v posteljo. Za lahko noč še počoham mojega kosmatega bobivajlerja in zaspim kot Trnuljčica.

Trnuljčica
 

Kako pa je s tvojim odnosom do življenja! Si sončni optimist, oblačen pesimist ali pač trezen realist? Preveri s pomočjo testa!