En napačen trenutek

Bili smo v šoli. Bil je odmor. Govorili smo in ti si jedel pico z gobami...

Jaz ne jem gob. Ko si pojedel pol pice, si mi dal preostalo polovico, jaz pa sem najprej preverila, če je kje kakšna goba. Začel si kričati name, da ne bom umrla, če pojem kakšno gobo.

Stal si tam pred prijatelji in sošolci in kričal name. Še nikoli nisi povzdignil glasu nam mano. Takrat pa... kričal si name, kakor da sem nadležen otrok.

Tisti trenutek sem se počutila, kot najmanj zaželeno bitje na svetu. Kot da me nimaš več rad. Bila sem žalostna seveda. Pozneje so me tvoji sošolci zafrkavali, jaz pa sem v jezi rekla nekaj, kar zdaj obžalujem z vsem srcem.

Rekla sem, da mi ji vseeno zate, pa tudi, če ta trenutek umreš. Veš, da nisem mislila tako. A bila sem užaljena. Zelo. Veš, da te imam rada in ne mislim slabo o tebi.

Rada bi se pogovorila o tem. Rada bi slišala še tvojo plat zgodbe. Zakaj te je tako razjezilo, ko sem iskala tiste preklete gobe? Za to, kar sem ti zabrusila, pa te prosim odpuščanja. Veš, da te imam rada in ti nočem nič slabega.

Še vedno sem prepričana, da sodiva skupaj. Prosim, začni spet govoriti z menoj. Ljubi me, kot si me še nekaj trenutkov pred tem.
 

Tvoja mušnica ;-)