Le poletna ljubezen?

To poletje sem preživela počitnice na Cresu. Starši so celo dovolili, da mi je na morju družbo delala sošolka...

Punci sva se sprehajali po mestu in javkali kako nimava družbe. Tako zdolgočaseni sva tudi tisti večer sedeli na pomolu in metali kruh v morje, ko na lepem zaslišiva neke glasove za najinim hrbtom. Pred nama sta stala dva fanta, ki sta si, tako kot midve, očitno želela družbe. Predstavila sta se in tako sva našli nova prijatelja, Matthewa in Thoma.

Bila sta zabavna tipčka in nisva skrivali veselja, da sva končno našli družbo. Večer je hitro minil in morali sva domov, ampak bili smo dogovorjeni, da se vidimo naslednji večer, spet na istem pomolu in v družbi rib, lačnih našega kruha.

In tako je tudi bilo. Pihal je topel veter, mi pa smo posedali pod tisočimi zvezdicami in bilo je nekaj najlepšega, kar se ti na morju lahko zgodi.

Sčasoma je postalo hladno in začela sem se zavijati v svojo jopico. Takrat me je Matt vprašal, če me zebe in sem prikimala. Bila sem že kar zagledana vanj in ko sem slišala njegovo vprašanje, če bi sedla bliže k njemu, enostavno nisem mogla reči ne.

Tako se je vse začelo... Sprva me je le objemal, kmalu pa so sledili tudi poljubi. Dolgi in nežni. Poljubljal se je boljše kot katerikoli fant.

Pogledala sem sošolko in tudi njej se je godilo podobno kot meni. Vsaka v objemu svojega sva bili v sedmih nebesih. Na poti domov sva se ves čas pogovarjali in sanjarile o najinih fantih.

Takšna srečanja so se vrstila vsak večer in z vsakim dnem sem bila po eni strani srečnejša, po drugi strani pa me je bilo strah, kako se bo najina romanca razvijala v prihodnje. Bil je namreč en problem, Matthew je živel v Avstriji.

Prišel je večer slovesa. Spet smo sedeli na pomolu in bilo je kot ponavadi. Veliko smo se smejali in enostavno je bilo vse super.

Ura je bila že čez polnoč in počasi sem se morala sprijazniti, da je napočil čas ločitve. Fanta sta naju s sošolko spremljala del poti. Ko sta se ustavila, sem jaz objela svojega Matta. Poljubil me je in rekel: „I'm gonna miss you girl.“

Poskušala sem se pošaliti in sem mu odvrnila: „Yes, but I'm gonna miss you more!“ Vse okrog mene je izginilo in čas se je ustavil. Še enkrat me je poljubil, me stisnil za dlani in obljubil, da si bova pisala. S sošolko sva skrušeni odtavali proti domu.

Ko sem tisti večer ležala v svoji postelji in s solzami močila blazino, sem na telefonu vklopila pesem Goodbye my lover, Jamesa Blunta. In solze so tekle, tekle, tekle, da me je vse bolelo. Tisto noč nisem nič spala. Ob prvi zori sem oblekla kratke hlače in šla tečt.

Tekla sem do obale, do njihovega apartmaja in nazaj. Videla sem avto podoben njihovemu, neki ljudje so ravno sedali vanj, a njega ni bilo med njimi. Mislim, da ni bil pravi avto. Ko sem prišla domov, so še vsi spali. Šla sem v trgovino in kupila zajtrk. Tisti dan sem bila čisto odklopljena.

Zvečer smo spet sedeli na pomolu. Tokrat samo trije: sošolka, njen Thomy in osamljena jaz. Vse me je spominjalo nanj. Čeprav sem vedela, da si bova pisala, sem bila slabe volje.

Zdaj, ko sem doma, sem spoznala, da je fant držal besedo. Veliko časa sva na vezi, ampak pogrešam ga noro. Je tisti, ki ga imam najraje na vsem svetu. Naslednji teden se morda celo vidiva. In čeprav mi si govorijo: „It was a summer love, pozabi ga.“ tega ne zmorem. On je vse.

Yes, it was a summer love, but I will never forget him.

P.s. opravičujem se za vse napake, ampak ni enostavno pisati s solzami v očeh.