Sveča z vonjem borovcev, rola nalepk za marmelade (kako so sploh prišle k meni?), kos živo pisanega nakita... In med drugim lupilec za korenje v obliki šilčka, ki ima gor še etiketo. Našla sem ga v muzejski trgovini na Dunaju, ga kupila, ker mi je bila všeč ideja, da ga komu podarim kot odštekano darilo. In potem sem nanj pozabila. Še kdo s podobno zgodbo?

Ko sem tako brskala, sem se vprašala: kaj me tako hitro prepriča, da nekaj kupim?

Mogoče je to mali naval dopamina, ko kliknem Add to cart.

Mogoče občutek, da bo življenje “bolje organizirano”, če bom imela še en koš za kable.

Ali pa samo dolgčas ob 21:47, ko čakam, da se sušilec ustavi.

Ampak ko pomislim, katere stvari v mojem domu imajo res pomen… to niso tiste, ki so prispele v enodnevni dostavi. To so:

• stara skodelica, ki me spomni na mami, ravno prav velika za moj jutranji amerikano. 
• kozmetični kovček, star več kot 20 let. Dobila sem ga od moža, ko sva bila še fant in punca. Običajno je z mano na potepanjih, še vedno mi služi in še vedno je lep. 
• stara masivna lesena miza, ki sva jo z možem našla na odpadu. Ob najini prvi selitvi sva imela ničelen proračun za notranjo opremo in sva se morala znajti. Videla sva njen potencial, obnovila sva jo, ji dodala nekaj osebnega in zdaj se ne ločiva od nje. Tako lepo in mogočno mizo težko kupiš v trgovini. 

Še več je teh stvari, ki so stare, niso popolne, ampak so moje. Postale so del mojih navad, mojih dni, mojih ljudi. Ravno »pašejo« tam noter v moj vsakdan, zakaj bi jih torej zamenjala za nekaj novega?

Ker včasih pomaga majhno ustavljanje pred velikim “Da!” sem zase naredila mini kviz, ko me preplavi nakupovalni impulz.

• Bi mi bilo všeč tudi, če ne bi bilo s popustom? - Če je odgovor ne — odložim odločitev. Internet in razni popusti bodo tam tudi jutri in čez mesec dni. 
• Bo imelo svoje mesto pri meni doma? - Ali bi le zasedalo prostor in me jezilo? 
• Me bo razveselilo tudi čez teden dni? - Ne samo danes, ko sem nekoliko utrujena? 
• Mi bo koristilo ali v veselje še čez eno leto? - Če je odgovor “ja”… mogoče je to tista posebna stvar. 
• Mi ta stvar zapolni potrebo - je nekaj kar res potrebujem ali le trenutek? - Popolnoma človeško je reči: “To je le trenutek.” 

Moj sklep za te praznike bo torej nekaj takega...

• manj nakupovalnih košaric in več dolgih zajtrkov.
• manj hitenja po trgovinah in več počasnih sprehodov pod lučkami. 
• manj stvari, ki jih “moram imeti” in več trenutkov, ki jih nočem pozabiti.

Najlepše stvari pridejo, ko imamo čas, da jih opazimo.

Bojana