Pošlji tudi ti svoj prispevek! Lahko pošlješ vic, verz, zgodbico ali pa kar povezavo do zanimivosti, ki jih najdeš na spletu. facebook twitter homepage
eetaq arrow teens arrow odkrito arrow Pekel heroina

odkrito

Pekel heroina

Sama sem izkusila grenkobo, ki jo prinaša heroin. Nisem bila uživalec, sem pa imela zvezo z narkomanom...

življenje z narkomanomZdi se mi prav, da to povem, ker opažam, da ste skoraj vsi na tem forumu mlajši od mene, a že precej izkušeni v veliko stvareh... Ko sva se spoznala in zaljubila, je bilo vse lepo. Čeprav sem kmalu ugotovila, da je moj dragi na heroinu, sem zatrla zle slutnje. Zdelo se mi je, da ne more biti tako resno in da bo že nehal, saj ima zdaj vendar mene in jaz ga bom spremenila. Z menoj ne bo potreboval več teh stvari. Seveda sem si zatiskala oči pred resnico in sama sebe slepila. Navsezadnje sva se lahko čisto lepo pogovarjala o vsem in ful sva se dobro štekala in imela isti pogled na življenje,... kadar pač ni bil zadet.

Kaj kmalu pa sem spoznala, da mojega fanta vedno bolj odnaša in da ga še tako velika moja ljubezen, ne bo odvrnila od tega početja. Moje prigovarjanje, naj prosim neha z drogiranjem, mu je šlo vedno bolj na živce in je postal celo agresiven.

Ko je gladko zavrnil mojo prošnjo, da naj vsaj razmisli o vključiti v program odvajanja, mi je bilo končno jasno, da sploh nima želje, da se izvleče.

Najina veza se je vse bolj vrtela okrog heroina in dilerjev, ki so nepretrgoma trkali na vrata njegove sobe, da je dolžan denar. Za vse pa je krivil mene in mi pravil, da ga nočem sprejeti in mu pomagati. Kako naj bi mu pa pomagala? Tako, da bi mu dajala denar, ki bi ga ukradla doma? Počutila sem se kot smet. Nisem videla izhoda.

Bil je tudi zelo ljubosumen. V vsakem mojem dejanju je videl neko zaroto proti njemu in da se ne bi z njim prepirala sem se odmaknila od družbe, ki sem jo imela rada, samo da bi bil mir.

Nekako sva shajala, če le nisem hodila ven in sem bila ves čas ob njem. Potem, ko me je natulil zaradi tega ali onega, mu je potem postalo žal in se mi je opravičeval. Jaz pa sem mu vedno nasedla in se izgubila v njegovih prosečih očeh.

Danes mi je žal, da nisem poslušala staršev in prijateljev, kajti zgodilo se je nekaj, kar je bilo zame prava mora. Po letu in pol najine zveze sem zanosila. In ker nisem imela časa in nisem bila pozorna na znake nosečnosti, je bilo v trenutku, ko sem obiskala ginekologa, že prepozno za splav.

Bilo me je strah, kako naj mu novico sploh povem, saj sem vedela, da me bo takoj obtožil, da otrok ni njegov. Ko sem končno zbrala pogum in mu povedala, da sem noseča, je njegova roka šavsnila proti meni. Udaril me je tako močno, da se mi je zavrtelo.

Otrpla od strahu in udarca sem mu poskušala dopovedati, da je on oče in da je čas, da se zresni in mi pomaga pri vsem kar naju čaka z otrokom. Bila sem prizadeta.

On pa je samo vstal, stopil do predala, vzel pribor in se ga zadel pred mano rekoč: „To je zadnjič. Več nimam. Oprosti mi za prej.“ In spet je bilo vse po starem.

Moja nosečnost seveda ni bila niti malo prijetno pričakovanje, saj se je vse vrtelo okoli njegove odvisnosti, jaz pa sem vedno bolj razmišljala o načinu, kako naj se izvlečem iz tega brezupnega položaja.

Zdelo se mi je edino logično prekiniti vezo, a nisem vedela, kako bom potem živela naprej. Zadrževala me je misel, da bi mali odraščal brez očeta, tako kot sem jaz. Zato sem še kar vztrajala, trpela vsak dan posebej in upala, da se bo problem že nekako rešil sam od sebe.

Mami sem celo prepričala, da se je lahko po rojstvu sina preselil k nama, da bi bili kot družina. Seveda se ni obneslo. Prej so se stvari poslabšale. Vsak moj korak je bil nadzorovan, razen kadar je pač bil zadet.

Enkrat sem se s prijatelji dobila na kavi in mu tega nisem povedala. Nekako je izvedel, me spet pretepel in skoraj zadavil... Pa sem mu spet oprostila, ko mi je v solzah rekel, da mu je žal in da to počne, ker me ima tako zelo rad in se boji, da ga bom zapustila.

Kmalu po prvem rojstnem dnevu sina, pa se je z nožem spravil nad mojo mami in ji grozil, ker mu ni hotela dati denarja. Takrat ga je mama nagnala. Meni tudi to ni odprlo oči. Nekega dne pa me je ob nekem obisku tako pretepel, da sem bila nekaj časa nezavestna.

Takrat mi je postalo jasno, da takšnega očeta otrok ne sme imeti pod nobenim pogojem. Prijavila sem ga policiji in pristal je v zaporu. Nič ne vem, kako je z njim in tudi nočem vedeti.

Ko sem razčistila s seboj, sem se počasi vrnila na stare tirnice. Prijateljem sem razložila, kaj se je dogajalo. Čeprav so slutili, da mora biti nekaj hudo narobe, so bili zgroženi, ko so izvedeli, kaj sem dala skozi. Niso mogli verjeti, da sem tako dolgo vztrajala.

Grozno je gledati, kako se oseba, ki jo imaš rad, počasi izgublja pred tvojimi očmi in se spreminja v nekoga, ki ga za nič na svetu ne bi hotel spoznati in imeti ob sebi. In da pri tem ti ne moreš prav nič storiti, da bi to preprečil, je še bolj grozljivo.

Vem, da mi je ta izkušnja pustila brazgotine za vse življenje, saj me ob vsakem fantu, ki ga spoznam in mi je všeč, začnejo preganjati strašni spomini. Strah je prevelik.

Moj sin pa raste in je vesel, zdrav otrok. Zdaj vem, da v odnosu z njegovim očetom nikoli ne bi mogel normalno odraščati ob vsem tistem nasilju, grožnjah in strahu. Ko se spomnim, se naježim. Nato pa se opomnim, kako srečno in svobodno se zdaj počutim, pa se mi en tak ogromen kamen odvali od srca.

Anonimna.

 

Tipi so kot... dobre počitnice.

Dolžina v večini primerov ni taka, kot bi si jo punce želele.