Končno svobodna

Moja starša mi nista dovolila praktično nič...

Če sem bila povabljena na žur, sta me vedno pripeljala do vrat in bila sem tista v družbi, ki je vedno morala prva domov. Ob dogovorjeni uri me je mama imela navado čakati pred vrati, tiščala nos v hišo in poskušala ugotoviti, če je zabava na dovolj spodobnem nivoju in ni nevarnosti, da bi kdo ali kaj pohujšalo njeno princesko. Da bi šla z zabave z avtobusom, pa čeprav v družbi prijateljic - ni govora! Bitke so bile hude. Mislim, da sem bila edina, ki so jo starši imeli tako na kratko. To, da mi niso zaupali, me je spravljalo v obup. Včasih se mi je posrečila kakšna laž, dokler me nista dobila. Potem je bilo seveda še slabše.

Spomnim se, da sva enkrat s prijateljico Nino hoteli na en hud žur, pa sem vedela, da mi mama ne bo dovolila, ker so bili tam ljudje, ki jih ona ni poznala. Tako sem ji rekla, da se grem k Nini učit in bom tam prespala. Ninini mami pa sem natvezila, da so mi doma dovolili iti na žur, če grem z Nino.

Zapletlo se je, ko je moja mama poklicala k Nininim, da bo zjutraj prišla pome bolj zgodaj, kot sva se najprej dogovorili in je izvedela, da sem na žuru! Kakšno paniko je zagnala! In kazen je bila huda: tri mesece nisem smela mrdniti od hiše in gledati televizije po 10. uri zvečer.

Trije meseci so se vlekli, jaz pa sem tuhtala. Sita sem bila prepiranja in vedela sem, da bom z izsiljevanjem in laganjem stvari samo še poslabšala. Zato sem lepo odsedela svojo kazen, potem pa izbrala primeren trenutek,

ko smo vsi trije z očetom neko soboto sedeli na terasi in se pogovarjali o njuni mladosti itd. Oba sta bila dobre volje, zato sem previdno načela to občutljivo temo. Zdelo se mi je, da sta ravno dovolj sproščena, da me bosta poslušala.

Razložila sem jima svoje občutke, zakaj potrebujem več svobode in da mi je zoprna misel, da bi morala še naprej lagati o tem kaj počnem in s kom se družim. Obvladala sem svoje živčke in jima lepo, mirno predlagala nekaj rešitev.

Bila sem presenečena, da sta me enkrat res poslušala. In je malo boljše. Vsaj nehala sta me vozit z avtom na žure in klicarit druge starše, če je z mano vse v redu. Jaz pa se trudim držati dogovorjenega.

Še vedno mi določata uro do kdaj smem biti zunaj, ampak ta ura je postala bolj človeška. Tudi toliko sta se skulirala, da me ne čakata pred televizijo, ko pridem zvečer domov.

Zdaj me čaka nova misija nemogoče: moja družba gre na morje. Če mi uspe ljube starše prepričati, da bom lahko šla zraven, potem bo moje življenje že skoraj popolno.

Liljana, 18 let