Bil je njen čas

Sem muslimanka in imam veliko sorodnikov po vsej državi, ampak ena oseba je v mojem srcu pustila še prav posebno sled...

Ko smo bili z družino na počitnicah, mi je teta hotela predstaviti svojo mater. Bila sem še majhna, zato resnično nisem poznala toliko svojih sorodnikov, pa četudi sem jih kdaj videla. Spoznala sem to njeno mamo, ki je še danes v mojem srcu. Bila je invalid in ni zmogla ničesar delati. Lahko je ležala, lahko je sedela, ni se premikala, morali so jo hraniti, gledala je samo v eno smer in govorila ja, ne, v redu. Znala je te tri besede.

Ko smo hodili na počitnice sem jo zmeraj obiskovala, pa četudi je bilo to dva krat na dan. Zanjo je skrbela sestra moje tete. Vendar od tistega dne, ko sem spoznala to svojo nepozabljeno osebo, sem postala tudi jaz njena skrbnica.

Z njo sem se pogovarjala, saj sem vedela, da me vseeno sliši. Pisala sem ji pisma, jo hranila, držala za roke. In tako me je večkrat tudi spravila v jok.

Neizmerno sem jo imela rada in jo imam še danes. Najino druženje je trajalo vse do mojega trinajstega leta. Nekaj mesecev pozneje pa se je zgodilo...

Starši so postali čudni do mene. Obnašali so se kot, da mi nekaj prikrivajo. Ko je zvonil telefon, so se le po tihem pogovarjali. Slišala sem, kako je oče nekomu rekel, da ga mogoče ne bo na pogreb, ker ima težave z službo, da mu je žal itd.

No, da skrajšam. Vprašala sem ga, kaj je bilo, kdo je umrl tako nesrečno? Odgovoril mi je z besedami, ki jih še danes slišim: „Čas je, da ti povemo. Ne sprejmi tega tako žalostno. Babica R, je umrla.“

Nisem vedela kaj naj. Dva tedna sem se jezila na starše, ker mi niso takoj povedali. Iskala sem vse možne načine, da gremo na pogreb, vendar mi ni uspelo. Ko sem spet prišla na počitnice k teti, so mi povedali da je bil njen čas.

Nekako sem se sprijaznila. Po pripovedovanjih sem slišala, da je bilo kar hudo, ko je umirala in najbrž jo je smrt res rešila muk.

Še se spomnim, ko sem ji rekla: „Nekega večera bova skupaj gledali televizijo. Kaj slišiš kako iz džamije bijejo glasovi? Ko bom velika, ti bom kupila kosmodisk, da se bova skupaj sprehajali...“

Taki so moji spomini na mojo drugo babico. Žal mi je, da je ni več. Odhajam na počitnice in v razmišljanju mi minevajo ure in ure na njenem grobu...

Rada jo imam in tako sem izrazila, s to zgodbo, da jo neizmerno pogrešam. Babica počivaj v miru!