Pošlji tudi ti svoj prispevek! Lahko pošlješ vic, verz, zgodbico ali pa kar povezavo do zanimivosti, ki jih najdeš na spletu. facebook twitter homepage
eetaq arrow teens arrow odkrito arrow Kako močna je ljubezen?

odkrito

Kako močna je ljubezen?

Prejšnje poletje se je zgodilo, da smo prvič premagali tako rekoč nepremagljivega nasprotnika...

prevaranPo tekmi smo se s soigralci odločili, da proslavimo zmago in obiščemo kak nočni lokal v mestu. Jaz sem ravno tistega dne praznoval 18. rojstni dan.

Malce smo bili vinjeni, ko so v klub vstopile mlade pomanjkljivo oblečene punce češ, da so naše navijačice. Ni nas bilo težko zapeljati. Mnogi so plesali z njimi, jaz pa sem šel najdlje. Spal sem z eno izmed njih.

Šele ko sem to storil, sem se zavedel, da sem pravkar prevaral mojo ljubo Natašo, ki me je čakala doma. Sploh ne vem, kaj mi je bilo.

Zjutraj sem se zbudil s precejšnjim mačkom. Pri srcu mi je bilo hladno. „Prevaral si jo!“ mi je šumelo v glavi. Nisem vedel kaj naj.

Pred odhodom v domovino Slovenijo smo opravili še rahel jutranji tek. Tekel sem sam. Prijatelj in soigralec je to opazil in me začel spraševati, kaj se mi je pripetilo. Nič mu nisem povedal, saj je Natašo dobro poznal.

Tisti trenutek se še nisem odločil, ali ji bom povedal ali pa je bolje, da ji vse zamolčim. Moje mnenje se je bolj nagibalo k temu, da ji vse zamolčim in prav zato mu nisem hotel povedati.

In če bi ji prijatelj slučajno povedal, se mi ni zdelo dobro, da bi Nataša slišala vse to iz tujih ust in da se jaz delam, kot da je vse OK.

Popoldne smo leteli domov. Po dveh urah letenja smo prišli na Brnik. Ko smo prehajali iz letališča v sprejemno sobo, sem ostale soigralce pustil naprej.

Videl sem jih, kako so hiteli v objem k svojim prijateljem in svojim dekletom. Postajalo me je strah, saj sem se bal Natašine reakcije. Ko sem prestopil prag sprejemnice, me je preplavila ljubezen, ki sem jo gojil do nje.

Prihitela mi je v objem. Poljubila sva se. „Komaj sem čakala, da se moji zmagovalci vrnejo domov!“ je povedala, ko se mi je stisnila v objem. Spet sem jo poljubil.

Po poti nazaj sva se ustavila še v okrepčevalnici, kjer sva nekaj pojedla. V kotu okrepčevalnice sem videl navijačico, s katero sem spal v Italiji. Zgrozil sem se ob pogledu nanjo.

Nataša je takoj opazila, da nekaj ni v redu. „Kaj je s tabo Tine? Zakaj ne slediš več pogovoru?“ jo je zanimalo. Spreletelo me je, da ji moram povedati, preden bo na WC-ju izvedela od dekleta, s katerim sem bil. Prav gotovo bo dekle izkoristilo tako priložnost.

„Nataša, čas je, da izveš, kaj se mi je zgodilo v Milanu. Prevaral sem te! Žal mi je. Žal! Prosim, oprosti mi Nataša!“ sem jo rotil. 

Ob teh besedah je iz rok spustila ves pribor in nemo strmela vame. V očeh so se ji začele nabirati solze. „Kaj? Prevaral? Kako si sploh upal? Me sedaj ne ljubiš več? Kaj ti je bilo, Tine?“ je bila jezna Nataša.

„Seveda te ljubim! Sem te in te bom.“ sem ji govoril, a me ni poslušala. Stekla je ven. Klical sem za njo, a se ni hotela vrniti. Potrto sem pogledoval na krožnik pred seboj. Vedel sem, da se lahko zgodi najhujše.

K meni je pristopilo dekle, ki sem jo spoznal v Milanu. „Živjo, punco imaš torej in prevaral si jo?“ me je nagovorila.

„Ne, ne vem, če jo še imam. Pravkar sem jo izgubil!“ sem potarnal. Prišla je bliže k meni. „Sedaj sem lahko jaz tvoja punca!“ je začela...

Grobo sem jo odrinil. „Zgini psica! Kon'c je, razumeš? Pokvarila si mi celo življenje! Razumeš? Pojdi stran!“ sem jo nadrl.

Bil sem jezen. Zelo jezen na ves svet. Malce tudi na Natašo. Zakaj me ne razume, sem si mislil.

Privihral sem v svoje stanovanje. V obupu sem stopil na teraso in naredil tisto, česar nikoli ne več ne bi smel. Pokadil sem travo.

Še nekaj o moji preteklosti: do svojega 22. leta sem bil "odvisen" od trave. Pod njenim vplivom sem odigral kar nekaj tekem. Potem sem storil nekaj, kar še zdaleč ne bi smel. Proti svojemu najboljšemu prijatelju sem iztegnil sredinec ravno takrat, ko mi je hotel čestitati za zmago. Tako sem izgubil svojega najboljšega prijatelja.

Moji treningi so samo še strmo padali navzdol. Moje prave forme ni in ni bilo več. Trener je prišel do mene: „Tine, kaj je s teboj? Svetujem ti, da greš domov in si malce odpočiješ. Kar danes lahko greš!“ 

In sem se odpravil domov v stanovanje. Spakiral sem stvari in jih odnesel v avto. Vrnil sem se, da zaklenem vrata za seboj. Še enkrat sem se sprehodil po stanovanju.

Ustavil sem se v spalnici. Na nočni omarici je ostala budilka, Natašin kaktus in slika, na kateri se poljubljava. Bil sem izredno jezen, da me je ena taka depresivnica vrgla iz tira.

Jeza je rasla v meni. Gledal sem v sliko in kar naenkrat mi je prekipelo. Z roko sem zamahnil po omarici in pometal vse stvari iz nje. Sliko sem potem besno pobral s tal in jo sežgal medtem, ko sem pokadil še eno cigareto.

Mesec je minil, kot bi mignil. Znebil sem se cigaret in se stoodstotno zabaval. Po mesecu dni sem se vrnil na treninge. Popolnoma sem pozabil na Natašo, no vsaj mislil sem tako.

Na treningih mi je šlo dobro, zaradi česar sem mislil, da je vse OK, vse dokler se ni prikazala na treningu. Gledala je hinavsko, kot da me želi zmesti, da bi mi šlo spet slabo.

Vendar se nisem dal. Vse sem dal od sebe in rezultat je bil očiten. Vsi so mislili, da mi je premor koristil in da sem zaradi tega igral bolje, pa ni bilo tako. Igral sem tako kot prej, le da nisem pokazal svojega zmedenega videza.

Po treningu sva skupaj s soigralcem in najboljšim prijateljem zapuščala trening. Pred nama je hodil soigralec Niko. Nataša se je nasmehnila. Mislil sem, da meni in sem se ji nasmehnil nazaj.

Kasneje pa se je izkazalo, da je bil nasmeh namenjen Niku. Ko sta se srečala, sta se začela noro divje in vroče poljubljati. Postalo mi je nerodno in bil sem še enkrat bolj jezen nanjo kot prej. Stekel sem domov in začel jokati.

Ne vem kaj mi je bilo, saj ponavadi ne jokam tako močno. Jokal sem dolgo, dolgo. Potem pa sem se odločil poklicati najboljšega prijatelja, ki živi na Hrvaškem. Pogovor me je razvedril.

Zvečer nisem imel kaj početi in šel sem se sprehajat po parku. Naredil sem načrt, da bom vsak dan po treningu hodil pred šolo, kjer je študirala Nataša, in jo opazoval. Začel sem takoj naslednji dan. Videl sem jo. Bila je tam, v vsej njeni lepoti.

Na očeh je nosila sončna očala, kar me je zelo čudilo, saj sploh ni bilo sončno. Ravno nasprotno, nad nebom so se zbirali temni oblaki in napovedovali so nevihto.

Očala je za hipec snela in si izpod njih obrisala solze. Rekel sem si: TINE, NE IZPUSTI JE KAR TAKO! LJUBIŠ JO!

Naslednji dan je spet prijokala iz šole. Ta dan pa je bil za razliko od prejšnjega sončen. Ampak očal ni nosila zaradi sonca. Spet si je brisala solze. Pospešil sem korak in jo zasledoval. Kar naenkrat pa se je obrnila in se mi zakadila v objem. Poljubil sem jo.

V solzah je govorila: „Tine, ne morem ti odpustiti, ampak tudi ljubezni ne skriti! LJUBIM TE IN LJUBILA SEM TE VES ČAS! TUDI KO TE NI BILO!“

Začudila me je njena izpoved. „Tudi meni je žal, da sem te prevaral, ker te ljubim. Ampak kaj sta počela z Nikom v dvorani po treningih?“ se nisem mogel zadržati.

„Hotela sem se ti maščevati. NIČ NI BILO MED NAMA!!! KER SEM TE PREVEČ LJUBILA, DA BI MISEL NATE OPUSTILA!!!“

Objel sem jo in poljubil na lase, ki so s svojo svetlo rjavo barvo iskrivo bleščali v nebo.

Priznam, polomil sem ga, in lahko sem vesel, da se je tako končalo. Ker verjemite: „ONA JE TISTA KI JO LJUBIM.“

vic dneva :)

Učiteljica prinese v razred dve steklenici in glisto. V eni steklenici ima vodo, v drugi pa alkohol.

Glisto vrže v steklenico z vodo in ta v njej veselo zaplava. Nato vrže glisto v steklenico s šnopsom, glista divje zmiga in crkne.

Nato učiteljica vpraša učence: "Kaj se lahko iz tega naučimo?"

Lan veselo odvrne: "Pijmo alkohol, pa ne bomo imeli glist."

zadnje na Forumih

e-pošta | info | pravna obvestila | oglaševanje