Najboljši konj

Svoj čas se z mlajšo sestro nisem najbolje razumela...

Posvečati sem ji morala veliko časa in pozornosti, stalno je lazila za menoj in jaz sem jo morala držati za roko in oh... Spominjam se njenih čačk. Nosila mi jih je pod nos in stalno nekaj blebetala, da riše konje. Jah no. Otroci. Potem sem šla enkrat v šolo v naravi...

Pred odhodom mi je tamala rekla: "Konja ti bom narisala. " Kar daj, sem si mislila. In sem ji rekla: "Saj ga ne znaš. Sploh ne veš kako zgleda konj." Utihnila je, jaz pa sem zdivjala na avtobusno postajo. Bila sem kanček zlobna, ampak, mudilo se mi je.

No, v šoli v naravi je bilo lepo. Toda kmalu je bilo konec in pripeljala sem se domov. Ob prihodu sem pozdravila sestro, ki je stala sredi hodnika. Rekla mi je: "Daj, pelji me v sobo, konja sem narisala." Prijela sem jo za roko in sva šli.

Vstopila sem v sobo in že je predme pomolila list papirja. Ko sem zagledala risbo, sem mislila, da bom padla dol. Ej, boljše slike še jaz ne bi narisala! Začela sem jo spraševati: "Ma kako, … kako...? Ma to nisi Ti narisala!" "Sem." je resno odvrnila.

Gledala sem risbo in gledala sem njo. "Kako pa si vedela kakšen je konj?" Mirno mi je odgovorila: „Vadila sem. Tule sem ga zatipala. Zdelo se mi je to to in...“ Pokazala mi je škatlo, na kateri je bil odtisnjen relief konja. Objela sem jo in v oči so mi privrele solze.

Moja sestra je namreč slepa. In čeprav sva sestri, se do tistega trenutka nisem zavedala, da kljub težki telesni hibi premore toliko odločnosti in prepričanja vase.

Ta dogodek je zelo spremenil moj odnos do nje. In tudi do drugih ljudi! Navsezadnje ima vsak od nas kakšne skrite talente in sposobnosti, ki jih drugi nočejo ali ne znajo opaziti.

Pravzaprav sem do tega trenutka jaz bila veliko bolj slepa od nje, ko sem tako po svoje in s predsodki sklepala o njenih sposobnostih in nesposobnostih.

Z.