Pri 16-ih so me hoteli poročiti!

Ko sem bila še deklica, sem sanjala o tem, da bo dan, ko bom nosila čudovito belo obleko nadvse romantičen...

Vedno sem si predstavljala, da bo moški s katerim se bom poročila zaljubljen vame in jaz vanj. Nikoli, niti v svojih najhuših nočnih morah, nisem pomislila na to, da bi se poročila pri 16-ih letih in to z nekom, ki ga sploh ne poznam, kaj šele da bi mi bil všeč in bi bila vanj zaljubljena!

Mama mi je umrla, ko sem bila stara 5 let in od takrat smo z očetom živeli sami jaz in še moja dva starejša brata. Ko sem bila stara 14. let, je oče prišel v mojo sobo in mi povedal, da je nekdo zaprosil zame.

Takoj sem vedela, kaj to pomeni, čeprav nikoli nisem verjela, da bomo tudi v naši družini prakticirali takšne običaje. Izvedela sem, da je eden očetovih prijateljev izrazil željo, da bi poročil svojega 18-letnega sina in oče mu je ponudil mene.

Počutila sem se tako prevarana. Moj lastni oče me je obljubil 18-letniku, ki ga sploh nisem poznala, ne da bi me prej sploh vprašal kaj si o tem mislim!

Uprla sem se, ampak oče se je odločil, da je zanj ta zadeva dogovorjena in da je to v skladu z načrti, ki jih je imel zame, saj bom na tak način hitro preskrbljena.

Obupana in v solzah sem poklicala teto, mamino sestro, in ji razložila, kaj me čaka. Teta je skoraj znorela, ko je to slišala in mi obljubila, da se bo poskusila z očetom pogovoriti.

Tudi babica se je strinjala, da poroka pri 16-ih letih ne pride v poštev. Obe sta očeta poskušali prepričati, da razdre dogovor, a o tem ni hotel nič slišati. Bil je prepričan, da ima kot moj oče le on pravico odločati o moji prihodnosti.

Prosila sem babico, če se lahko preselim k njej in se je strinjala. Ravno, ko sem pakirala svoje stvari, je v sobo pridivjal oče in me poskušal ustaviti. Dopovedoval mi je, da bo poroka šele po mojem dopolnjenem 16. letu in da bom do takrat že odrasla in bom drugače gledala na vse skupaj. Obljubljal mi je celo, da se bo dogovoril, da bom po poroki lahko dokončala srednjo šolo.

Očetu sem poskušala dopovedati, da si te poroke res ne želim, da se bojim in da naj me poskuša razumeti. A je ostal neomajen in prepričan, da to počne v moje dobro. Pograbila sem svoje stvari, odšla in se nisem več nameravala vrniti.

Leto in pol pozneje se je oče končno vdal in opusti idejo, da bi me poročil pri 16-ih.

Jaz še vedno živim pri babici. Zdaj obiskujem srednjo šolo in imam zelo dobre ocene. Nameravam se vpisati tudi na študij, najbrž na ekonomijo.

Po diplomi bom morda tudi jaz začela razmišljati o poroki. Ampak ta se bo zgodila z nekom, ki ga bom sama izbrala, v katerega bom zaljubljena in ki ga bom predvsem dobro poznala. D.