Malo sem brala in dokončala naloge ter poslušala že našo priletno knjižničarko. Pet minut pred začetkom ure sem se odločila, da grem. Tik pred vrati hočem reči knjižničarki adijo - pa je ni!! Vrata pa zaklenjena!! Največja nesreča je to, da imamo knjižnico v šoli v čisto novem priključku pa še to čisto na vrhu! Pa še nihče ne zahaja v njo, razen kak piflarček na vsake kvatre! Jaz že čisto opubana, kričim na pomoooč!! na pomooč!, trkam na vrata-vsaj steklena so bila, ampak to steklo je ko neprebojno - kakih 5 cm ziher debelo!! Pa še mobija nisem imela..ničesar vglavnem - odrezana od sveta. Potem ko sem malo razmislila, da bom mogoče tam do jutri, me je pa res panika. Sesedla sem se na tla, pograbila 1. knjigo - to je bila neka otroška z kartonastimi stranmi - in brala sem o živalskih mladičkih in družinicah in mamicah goskicah..grrr!! Pa še lulat me je tiščalo! Tako sem čakala kakih 20 minut- meni se je zdelo kot 1 teden- ko je prišla gor gručica tretješolčkov in ko sem jim skušala dopovedati, da sem zaklenjena me niso nič slišali, samo smejali so se mi mali pamži... Potem sem se že čisto vživela v vlogo ujetnice, vzela iz torbe list in jim napisala: NA POMOČ, KNJIŽNIČARKA ME JE NOT ZAKLENLA, ITE PLIIIIIIS PO NJO. Pa jim ni bilo treba. Knjižničarka je sama prišla, šla je le na kosilo... Jaooooooo edina korist je bla, da sn zamudla kake pol ure k uri xD