Bila sem v 7. razredu ko smo imeli šport kot izbirni predmet zjutraj na urniku. Ker je ves naš razred v stilu rokometa smo se s sošolci in sošolkami odločili da je danes na sporedu rokomet. Ker ga jas ne treniram (takrat sem bila edina) so mi govorili da naj "grem na gol" ko sem se ravno za to odločila se mi je sredi igrišča sezul čevelj. Seveda sem se ustavla in pogledala nazaj da sem videla kaj se mi je zgodilo. Takrat je v naši telovadnici za sekundo ali 2 zavladala popolna tišina (prej je bilo zeeloo glasno & telovadnica je kar velika ) nato so vsi popadli v smeh da so komaj prišli do zraka... Nato sem se še jaz začela smejat :D. Še danes se vsi spominjamo tega dogodka. (Sedaj grem v 9. razred). In vedno preden gremo v telovadnico in igramo rokomet me vsi spomnijo če sem si vredu šolje zavezala.