enkrat sem šla na wc, dolgo ga nisem našla, in ko sem ga, je bila že kriza, zato sem morala pohiteti, ker me je tako fejst na wc. no, in jst končam, in grem pol lepo naprej po mestu, vsi me čudno gledajo, se mi smejijo, hihitajo, majhni otroci kažejo name s prstom in nekaj staršem govorijo... potem pa grem mimo ene izložbe in zagledam svoj odsev v steklu, a vete ka sm tam vidla... ker sem namreč imela zelo mini kiklco oblečeno, mi je wc papir iz riti gledal in visel dol, skoraj je bil do kolen (odzadaj)... jst hiter tist potegnem dol, zmučkam pa dam u koš, grem hiter u zdravstveni dom v wc in si dam dol vs papir k mi je še gor ustal... jst sm mislla de bom od sramu umrla, nism si upala it še enkrat na ulico, pol je pa tak in tak mami pršla po mene z avtom in me je odpelala domov, seveda ji nisem tega povedala... najrajš ne bi šla nikol več po našem mesti, ker me je sram, in to zeloooo. nauk: nikol več ne grem na wc v javnosti in javnih ustanovah, ča pa že, se pa prej drgič urg pogledala, če mi slučajn kej dol ne visi, al pa če je kej narobe.