"Nič, grem v šolo!" sem se odločila kot iz topa in veselo zakorakala v šolsko zgradbo. Pa pride profa v razred in naznani, da bomo danes delali v skupinah. V upanju, da bo vse vredu, se pridružim četverici, stara pa pred nas položi list z nekimi hudo tečnimi vajami. Vse potihne in pridne mravljice se lotijo enačb. Po nekaj minutah me začne napenjati. V želodcu mi brbota, zvija me in stiska, da že komaj zadržujem vstali "tornado". Začutim nujo po uporabi toaletnih prostorov - NUJNO! Če ne, se bom v hlače! Ostali še naprej rešujejo, jaz pa že vsa zaripla... Premišljujem, kaj naj naredim. Ko ugotovim, da ni druge rešitve, s stisnjenimi ritnicami pristopicam do profe in se ji zlažem, da mi je slabo. Stara me pogleda in ko vidi, da sem zares neke čudne barve, dovoli izhod (ven na svež zrak in NE na wc). "Uff, na srečo!" si mislim sam pri sebe in se naglo zapodim proti vratom. In še preden se uspem Bogu zahvaliti za podarjeno milost, zaslišim profin glas: "Kaj, jakne si ne boš vzela? Zunaj je hladno, obleči se!" Sošolci, ki so vedeli kje tiči zajec, prasnejo v smeh, jaz sirota pa - druge možnosti pač nisem imela - grem po jakno. Bila sem že tik pred tem, da eksplodiram! Mislila sem, da bo klic Narave zdaj zdaj preglasil vsa moja prizadevanja in me prisilil, da se poserjem sredi razreda... A se na žalost vseh tistih, ki so mi morda to privoščili, NISEM! Srečno sem prevozila do WC-ja.