Lepi časi...

Stara sem bila petnajst let, ko sem z družbo začela zahajati v lokale...

Zdelo se nam je kul tako po pouku viseti skupaj do dveh popoldan, čvekati, potem pa domov. Večinoma smo pili alkohol, nekateri so tudi kadili. Kmalu nas je (mene in moje tri prijateljice) "potegnilo" tudi v to. Naučile smo se "pravilno" kaditi in vsak dan po malem tankale vse po vrsti: od fancy piva do žganih pijač. Če pa so vsi to počeli!

V šoli pa so se ocene nižale in nižale, število neupravičenih ur pa višalo in višalo. Razredničarka je bila že čisto nervozna kaj je z nami pridnimi puncami, kaj se dogaja? Če veliko piješ alkoholne in žgane pijače si potem utrujen in zaspan. Ne diši ti hrana, samo alkohol vidiš.

Vse smo imele enake probleme, a še vedno se nismo zavedale, da se tem "veselim" uricam reče problemi. Tako je preteklo kar nekaj mesecev, dokler me ni streznil en zelo neprijeten dogodek.

Vedno več se je pilo v naši družbi in vedno bolj smo bili navajeni, da smo potem vsi bili malo high in svet je postal za tistih nekaj ur drugačen. V lokalu kamor smo zahajali,sem spoznala tudi fanta, ki mi je bil zelo všeč že na prvi pogled. Bil je leto starejši od nas in temu primerno tudi bolj izkušen pivec. In kadilec. Tudi on se je zagledal vame. Zdelo se mi je celo, da sva postala prav dobra prijatelja.

Nekega dne pa je privlekel neke bele tabletke in rekel, da je to E. Slišali smo že za te stvari, nihče iz moje družbe pa jih še ni poskusil. No, ta dan se je to spremenilo. Jaz sem mu popolnoma zaupala, ker je bil navsezadnje tisti čas moj fant.

Tabletka mi je naredila res nor občutek - bilo je fino biti pod vplivom neke sile, ki te razbremeni, da delaš kar hočeš. Uživala sem. Seveda ne samo enkrat, saj sem jih bila redno deležna in kmalu postala že kar odvisna od teh občutkov.

Nekega dne pa je ta moj fant začel težiti, da so mu moji frendi dolžni za te tabletke. Dali smo mu vsak nekaj denarja, a še ni bil zadovoljen. Začel mi je težiti še na drugih področjih. Poljubljanje s petnajstletnico mu ni bilo več dovolj. Počasi sem popuščala in mu nerada dovolila, da šari po meni in me otipava.

Tolažila sem se: saj je vendar moj fant, rada ga imam, če si me pa želi in podobno. A prijatelji so opazili, da je nevaren in da ni čisto pri sebi. Opozarjali so me, ampak jaz sem slepo verjela le njemu.

Ker moja družba od tega tipa ni imela več nobene koristi, saj je za tabletke zahteval visoko plačilo in so z njim prekinili. Jaz si nisem preveč gnala k srcu. A situacija se je kmalu spremenila.

Ko sem ostala sama, se je tudi on spremenil - postal je nasilen. Hotel je vedno več. Spomnim se, da sem mu nekega dne, ko se je spet spravil name, začela jokati v naročju, da tega nočem in ga prosila naj neha. Ni me poslušal. Nadaljeval je s tako ihto, da sem otrpnila in nisem mogla ne jokati ne kričati.

Ko je končal, se je oblekel, na silo oblekel še mene, ker sama nisem bila zmožna ničesar in me poslal domov. Šla sem in obupana čakala še na poslednji udarec. Na srečo nisem zanosila.

Nekaj časa po tem dogodku se nisem najbolj znašla in v šoli je še vedno škripalo. Bilo me je strah, sram in jezna sem bila nase. Nekako sem se prebijala iz dneva v dan in poskušala pozabiti. S tem fantom se od takrat nisem več nikoli srečala. Tudi s prijatelji iz tistega časa sem izgubila stike.

Zdaj sem v srednji šoli, imam boljše prijatelje, dobre ocene in veliko lepše življenje.