(Pre)velika pričakovanja

Starši imajo popoln nadzor na tvojim življenjem, učenjem, ocenami...

Sanjariš o tem, da bi si lahko vzel/a nekaj minut zase in dal/a vse štiri od sebe brez slabe vesti? Morda je čas, da staršem zlezeš pod kožo in jih naprej poskusiš razumeti, zakaj to počnejo, nato pa se z njimi pogovoriš.

Vsak trenutek tvojega prostega časa zapolnijo z obveznostmi, ki se njim zdijo koristne? Kljub temu, da si odličnjak/inja v šoli, moraš še hoditi k vajam violine, kar zveni, kot da se izživljaš nad ubogo mačko? Zakaj se jim zdi to tako pomembno?

Ko gubajo čelo nad tvojimi ocenami, te nimajo namena zamoriti, ampak le želijo najboljše zate. Želijo, da uspeš in najdeš v tem svojo srečo.

Povrtaj malo globlje vanje (vprašaj starša ZAKAJ vztrajata pri tvojih urah baleta) in morda boš ugotovil/a, da ti želijo omogočiti stvari, ki njim niso bile dane ali jim je žal, da jih niso izkoristili.

Če začutiš, da je tvoj trud zaman, razmetavanje stvari, kričanje in treskanje z vrati ne bo doseglo želenega uspeha. Pogovori se s starši o pritisku zaradi njihovih pričakovanj o tvoji popolnosti (kar pa nihče ni).

Raje kot da čemerno kljubuješ odhodu na trening ali na avtobusu 'pozabiš' flavto, na umirjen način razloži, zakaj ne želiš početi tega in predlagaj nekaj drugega.

Na primer, če bi raje treniral/a plezanje ali jahal/a konja, kot se naganjal/a z žogo po igrišču in maltretiral/a violinske strune predlagaj to.

Razloži jim, da si resnično hvaležen/a, ker so pripravljeni trošiti svoj denar za tvoje dodatne učne dejavnosti (prav lahko bi ga porabili zase), vendar ti vseeno potrebuješ tudi čas zase.

Morda so mnenja, da je gledanje televizije izguba časa, toda tvoji možgani potrebujejo odklop po mega-napornih nalogah in koncentraciji v šoli. Dogovorite se za čas, ki ga lahko nameniš čemurkoli, ne da bi starši zaradi tega godrnjali.