Več kot pes

Približno pred devetimi leti smo se z družino odločili, da bomo imeli psa...

Lahko smo izbirali med kar nekaj mladički, a med vsemi mi je takoj padel v oči kužek, katerega oči so se svetlikale na poseben način - polno ljubezni in mladosti je bilo v njih. Vzeli smo ga in mu dali ime Runo.

Runo je bil zdrav in poln življenja celih devet let. Veliko lepega sva preživela skupaj. Žal pa se psom, še posebej večjim pasmam, kakršne je bil Runo, čas izteče.

Zdravje ga je začelo zapuščati, noge ga niso več ubogale, iz meseca v mesec je bilo slabše z njim... Z Runom smo trpeli vsi ostali v družini, saj smo vedeli, da je čas slovesa blizu.

Za piko na i ga je nekega dne napadel močnejši pes in Runo se ni zmogel braniti. Utrpel je poškodbe, ki so njegovo stanje samo še poslabšale.

Prišel je dan, ko je bil Runo že tako slab, da smo morali poklicati veterinarko, naj ga uspava. Ko je Runo ugašal v mojem naročju, se mi je zdelo, da mi bo počilo srce. S svojimi očmi nas je počasi zapuščal. Žalosten pogled je namenil še travnikom po katerih je tekal vsak dan, nato pa umrl.

Prenehalo mu je biti srce, srce katerega sem imela tako rada. Iskrice v njegovih očeh ni bilo več, ostal je le še prazen pogled in negibna teža v mojih rokah. Nisem mogla dojeti, da se to telo ne bo več gibalo, da me te oči ne bodo nikoli več pogledale, da je Runo odšel za zmeraj.

Pred nekaj trenutki je še bil, zdaj ga več ni. S tem se je težko sprijazniti.

Njegovih stvari še lep čas nisem pospravila, ker se mi ni zdelo prav. Še zdaj ga pogrešam. In ko včasih pridem domov, pričakujem, da me bo prišel pozdravit in se pocartat k meni.

Bil je več kot pes. Bil je naš družinski član, ki ga ne bomo nikoli pozabili.

V.