Iz Ptuja v Maribor

Dvanajst let sem živela na Ptuju. Tam sem poznala vse. Potem pa smo se preselili...

Imela sem prijatelje, ki so mi res zelo veliko pomenili. Vsakega, ki je šel mimo, sem poznala. Tudi v šoli mi je bilo fajn. Učitelje sem poznala, sošolce, prijatelje iz šole in res smo se dobro razumeli. Čeprav sem se večkrat hecala, da se hočem preseliti, nisem bila nikoli prepričana, če si to res želim. S starši smo se namreč že dve leti pogovarjali o selitvi, ampak nisem mislila, da se bo to res kdaj zgodilo...

Zoran, moj očim je imel službo v Mariboru, in ko je decembra še mami začela delati v Mariboru, se je življenje naju z bratom spremenilo. Starša sta vsak dan prišla domov ob šestih ali še pozneje.

Tako sva bila s starejšim bratom veliko časa sama doma, kar pa ni bilo preveč dobro za naju, saj sva bila prepuščena sama sebi, potepala sva se, zanemarjala domače naloge in šolske obveznosti. Ko sta prišla domov Zoran in mami, sva rekla, da sva se že vse naučila, naredila vse za šolo in potem sva bila na računalniku.

Starša sta spoznala, da je za vse boljše, če se preselimo. Prodali smo stanovanje in se preselili v Maribor. To je bil za naju z bratom velik šok.

Brat je ravno zaključeval 8. razred, jaz pa 6. Njemu je manjkalo še eno leto, da bi končal osnovno šolo.

Zadnji šolski dan je bil res žalosten. Poslovila sva se od vseh na šoli. Rekli so, da naju bodo pogrešali. Ne punc ne fantov ne bom nikoli pozabila, ker smo se res super razumeli. Vsi moji sošolci so bili nekaj posebnega. Skupaj smo se smejali, jokali, izzivali, pogovarjali...

Ampak morali smo se ločiti in jaz sem odšla v Maribor. V mesto kje ne poznam nikogar, ne poznam ulic, šole, mesta, ne vem kje je kaj. Res je, da se čez čas navadiš na drugačno okolje, ampak najbolj me je bilo strah nove šole.

Nikoli nisem bila strahopetka, ampak bolj, ko se je bližal 1.september, bolj me je bilo strah, kako bo. Kakšni bodo novo sošolci? Koliko jih bo? Bodo prijazni? Kakšni bodo ostali na šoli? Se bom znašla?

Nisem poznala odgovorov. In ko je napočil 31. avgust je bil v meni še samo strah. Res, nisem vedela, kaj naj naredim. In naslednji dan 1. september. Šola. Vse na novo. Vedela sem, da bo zdaj vse drugače in tega me je bilo strah. Kaj če me ne bodo sprejeli, sem se spraševala.

Ko sem prišla v šolo, sem bila zelo na trnih. Brat Luka je šel prvi v svoj razred, potem pa jaz. Na srečo nisem bila edina "nova" v razredu, ampak sta bila poleg mene še ena punca in en fant.

Fanta so vsi poznali, ker je bil iz mesta, tiste druge punce pa ni bilo. Mene pa ni poznal nihče. Ko sem stopila v razred, sem samo stala, dokler mi učitelj ni rekel naj sedem. In ko sem sedla so me vsi gledali. Grozen občutek.

Potem je učitelj povedal, da so v razredu trije novi učenci. In res, hvala bogu da nisem bila edina, čeprav je bilo skoraj tako, kot da bi bila edina nova. V razredu je bilo 16 fantov in 8 punc. Fantov skoraj enkrat je več. Bala sem se, da se bodo norčevali ali karkoli, ampak niso bili taki.

Razrednik je povedal nekaj stvari, nato smo šli v drugo učilnico. Tam je bil še 7.a razred in 8.b in 8.a. Ena punca iz 7.a me je pozdravila in mi povedala svoje ime. No, to je že bila prva pozitivna izkušnja, čeprav drugi pa so me pa vsi samo gledali. Res ni bilo prijetno.

Po koncu procedure prvega šolskega dne, sem dobila ključek od omarice. To je bilo zame nekaj novega, saj na prejšnji šoli omaric nismo imeli, mi je pa bilo všeč, da imam sedaj svojo omarico.

Tudi učitelji so bili vsi do zdaj prijazni in proti nikomur ne morem reči nič slabega. Glede na to, kakšne grozote sem pričakovala in kako me je bilo strah, moram reči, da je v novi šoli zaenkrat prav fajn.

Preživela sem prvi dan in tudi vsakega naslednjega in to je zame najbolj pomembno. Je pa res, da je vse novo in se moram navaditi. Nova šola, novi učitelji, novi sošolci, novi prijatelji, novi sosedi. Vse je drugače.

Zdaj moram samo še bolje spoznati mesto Maribor in bolje moram spoznati sošolce in učitelje. Kljub vsemu strahu sem vesela nove šole. In tukaj v Mariboru je res lepo. Nikoli ne bom pozabila starih sošolcev in Ptuja. Čeprav je vse drugače, se veselim novih stvari.

Manca, 12 let