Kot naključje, imamo skoraj vedno pouk eni poleg drugih. Bil je zasnežen torek, ko smo pouk imeli v drugem nadstropju. Mi matematiko, oni nemščino. Moji sošolci so ravno popravljali matematiko in tako smo vsi, ki smo jo imeli pozitivno, imeli frai uro. Veseli smo se odpravili po stopnicah v spodnje nadstropje. Ker je bilo zunaj vse zasneženo, so tudi tla v šoli bila vlažna. Spomnim se, imela sem obute bele škornje, z dlako. In ravno, ko sem hitro stopila pred sošolca, da me simpatija ne bi opazila, mi je spodrsnilo in padla sem. A to še ni bilo dovolj! Ravno v tistem trenutku se je moja simpatija odpravila dol po stopnicah in ko je opazil zastoj na stopnicah, je vprašal kaj stojimo tam, kaj delamo gnečo, mularija. A ko me je opazil, mi je rekel:" A ti si, mala. Oprosti. Pomagal mi je vstati, mene pa je bilo tako sram, da mu nisem upala reči niti tiste čarobne besede HVALA, ker mi je pomagal vstati! Po tem dogodku se pogosteje srečujeva, a meni je še zdaj včasih neprijetno, ko se spomnim tega dogodka, saj so se vsi smejali iz mene, celo njegovi sošolci.