Dobro sem se pripravil. Ker mi je blo nerodno vprašat kolege, sem prebrskal pol Interneta in na forumih našel nekaj nasvetov. Najbolj pameten se mi je še zdel tisti, da lahko vprašam karkoli, ampak v nobenem primeru pa ne smem vprašat, če bi ona hodla z mano. Sem se strinjal, ker to je pa res iber-butasto vprašanje. Potem so dnevi minevali, jaz pa sem se pripravljal in zbiral pogum, da jo nekje na samem vprašam, kakšna so kaj njena čustva do mene. Ampak nesreča nikoli ne počiva. Nekega dne me je mati poslala v trgovino in tako sem ves zamišljen naletel na svojo nesojeno ljubezen. Ko me je pozdravla, se mi je zazdelo, da je zdaj pravi trenutek, da ji postavim usodno vprašanje. Rekel sem ji, da jo moram nekaj vprašat, ona pa: "Kaj pa?" Jaz pa - zmedeno teslo: "Aaaa.... Ammmm..... A bi ti hodla z mano?" Oba sva osupnila. Njej itak ni bilo nič jasno, verjetno je mislila, da se zajebavam, jaz pa sem ugotovil, da sem zinil največjo neumnost na svetu. No, vendar ima zgodba srečen konec. Ker je moja ljubezen pametna punca, je po moji rdeči faci ugotovila, da sem zaljubljen do ušes. Očitno ji je bilo to tako všeč, da me je čez nekaj dni sama odpeljala na sprehod in tako zdaj že dva tedna HODIVA. Na sprehode.