Najlepši Božič
V tem prazničnem času ljudje norijo, kupujejo razne neuporabne stvari, gledajo božične filme...
Tudi sama se težko uprem vsemu temu blišču. Vendar čeprav imajo zdaj v trgovinah še boljše lučke, še lepše okraske in če je povsod še več božičnih reklam, pa se je meni najlepši Božič v življenju zgodil pred štirimi leti. Na tisti Božič sem namreč dobila najlepše darilo, kar si jih je moč predstavljati. Družino.
Moje oče je neznan, mama pa je umrla ob porodu. Nekaj časa sem živela pri eni teti, sicer pa sem imela sem cel kup domov, vendar nikjer nisem bila posebej zaželena. Na koncu sem pristala v sirotišnici. Nisem je marala. Vedela sem, da smo vsi brez družin in to me je bolelo.
No, enkrat je moja sostanovalka prišla razburjena povedat, da je prišel mlad prijazen par po punco. Takrat vem, da smo se vsa dekleta ob tej novici lepo oblekla in uredila. Potem sta si nas ogledovala. Direktorica se je ves čas z njima pogovarjala, nakar so šli skupaj v pisarno.
Zvečer me je direktorica poklicala v svojo pisarno. Čisto sem že pozabila na mlad par in najbolj me je skrbelo to, da naju je, mene in mojo prijateljico, ravnateljica zalotila, ko sva brali prepovedane knjige.
Prišla sem v pisarno in ravnateljica je bila zelo resna. Začela je napletati, da sta bila danes pri nas dekle in fant. Ja, sem opazila, sem si mislila.
Potem je rekla, da sta se odločila za mlado dekle, ker sama nimata otrok, pa bi jih rada imela, ampak ne takih čisto malih, ampak malo večje. In rekla je še, da dekle ne more zanositi. Ok, saj je ne mislim zapeljati, sem bila cinična v svojih mislih. Nakar mi je ravnateljica povedala, da sta izbrala mene in si želita, da bi se za Božič preselila k njima.
Kmalu bi me kap. Menda sem jima bila takoj všeč in bi me tako rada bolje spoznala. Rekla mi je še, da se seveda lahko sama odločim, če želim k njima, saj me nihče nikamor ne sili.
Čez teden dni sem torej šla pogledat, kje in s kom bom morda preživela preostanek svoje mladosti. Pa smo šli. Zdela sta se mi prijetna, ljubezniva, imela sta veliko, lepo stanovanje in psa...
Ostala sem... in postala srečna ter zadovoljna, da imam končno družino - nekoga, ki me je vesel in si me želi v svoji bližini. Zdaj imam 13 let. Tam kjer stanujem imam kup prijateljic, svojo sobo in včasih kar ne morem verjeti, da imam tako srečo.
Tudi moja skrbnika sta carska. Lepo nam je skupaj. Rada ju imam in že se veselim prihajajočega Božiča, ko bomo spet praznovali dan, ko smo se spoznali.
K.