Prevarana na internetu

Računalnik smo imeli doma že lep čas, interneta pa še ne...

Težila sem staršema, naj mi uredita neomejen dostop. Mama je bila ful proti, češ da je slišala slabe stvari o internetnih zlorabah, pa pornografiji, ki je kao ful dostopna na netu... Jaz sem protestirala in ji vzbujala slabo vest, da mi ne zaupa. Dopovedovala sem ji, da internet nujno potrebujem za projektne naloge v šoli. Sploh pa... vsi moji sošolci so že bili gor in slej ko prej je morala popustiti.

Prva stvar, ki sem jo naredila je bila registracija brezplačnega elektronskega naslova. Tam sem morala napisati kup podatkov, od svojega imena, priimka, naslova, letnice rojstva, spola in označiti področja, ki me zanimajo.

Vse sem seveda zelo iskreno in po resnici zapisala. Še na misel mi ni prišlo, da bi kaj zatajila. Navsezadnje so tudi vsi moji prijatelji imeli svoje naslove in so očitno morali skozi isto proceduro.

Ko sem imela svoj mejl, sem ga seveda skupaj z duhovitim sporočilcem vsa ponosna poslala sošolcem in drugim znancem, ki pa so večinoma na netu bili že kar nekaj časa.

Prijateljica mi je na moj mejl takoj odgovorila s povabilom naj se prijavim na klepetalnico, kjer se običajno vsi zbirajo in je „trenutno totaln žur“ - tako se je izrazila.

Sploh nisem pomišljala. Poleg osebnih podatkov, ki sem jih spet lepo iskreno navedla (ampak k sreči izbrala, da naj ne bodo vidni vsem), sem izpolnila še vse druge možnosti, od tega kaj sem po horoskopu, pa do telesne višine in teže.

K prijavi sem prilepila še ljubko slikico hudička in dodala moj najljubši citat: „Pridne punce grejo v nebesa, poredne pa povsod!“ Niti sanjalo se mi ni, da je to lahko moja vstopnica v pekel.

Najprej je bilo kar veselo. Poleg mojih prijateljev so bili na klepetalnici seveda še mnogi drugi ljudje iz cele Slovenije. Kot bi se mi odprl ves svet.

Fino se mi je zdelo, ker sem si za odgovore lahko vzela več časa, kot takrat če z nekom govoriš iz oči v oči, in sem pogosto lahko izpadla bolj pametna, ha, ha. No, meni se je vsaj tako zdelo.

Že prvi večer me je ogovoril nek tipček z imenom Badboy, eno leto starejši od mene, ki mi je bil takoj všeč. Zdel se mi je brihten, duhovit in očitno je bilo, da se je zelooooo se je zagrel zame. Zanimalo ga je toliko stvari. Nisem mu vsega po resnici povedala.

Po nekaj večerih četanja in moledovanja z njegove strani, da bi se dobila, sem le privolila v zmenek, saj sem že sama bila ful radovedna, kako izgleda. Samo svoji raztresenosti se imam zahvaliti, da mu nisem dala telefonske in naslova, kje stanujem.

Dobila bi se naj pred kinom in šla skupaj gledat film. Jaz bi morala imeti oblečeno majčko z mojim hudičkom, on pa tako s Supermanovim znakom.

K sreči sem o tem povedala prijateljici. Dala mi je nasvet naj si čez majčko oblečem jakno in če mi tipček slučajno ne bo všeč, jo lažje neopaženo pobrišem. Če se mi bo zdel OK, si jakno pač slečem in mu razkrijem kdo sem. Res sem tako naredila. Pet minut pred dogovorjeno uro sem čakala na stopnišču, kakšnih 50 m od vhoda v kino. Oblečena v mojo majčko s hudičkom čez katero sem imela jakno, sem čakala, da pride.

Ko sem tako oprezala za Supermanom, zagledam grozo od groze - šminkerskega, nagravžnega polizanca z zlatimi očali, starega 100 let, ki nosi majčko mojega sanjskega princa. Kaaaj? Skoraj sem padla skupaj. Tip, ki me je tako zaupno nagovarjal in mi laskal v četrumu, je bil stoprocentno vsaj še 1x starejši od mene!!!

Najprej me je pograbila taka jeza, da bi mu lahko skočila v obraz in mu odgriznila nagravžno želatinasto glavo, če se mi ne bi preveč gabila. Potem pa sem se začela tresti od strahu. Pred očmi se mi je zavrtel grozljiv scenarij. Kaj če je ta nagnusen tip psihopat?! Očitno je vajen takole nagovarjati dekleta po netu in se lagati o svoji starosti.

Zdaj mi je bilo jasno, zakaj ga je tako zelo mučilo, če bom res prišla sama na zmenek in zakaj mu ni preveč ustrezalo, da bi se dobila pred kinom, saj je tam preveč ljudi. Tridesetletnik s petnajstletnico skupaj v kinu izgleda precej čudno in sumljivo.

Oddirjala sem domov in povedala prijateljici, kaj se mi je zgodilo. Bila je zgrožena. Saj sva že slišali kakšne podobne zgodbice, ampak nikoli nisva verjeli, da se to res dogaja.

Od takrat ne padava več na nikakršne neznance, tudi če se izdajajo, da so punce najine starosti. Lahko si samo oddahnem, da se je končalo tako, kot se je.

Barbara, 17 let

Koliko tvegaš na netu? Te preko spleta res lahko začopati kak pedofil? Prepoznaš strani, ki so varne? Znaš paziti nase in na podatke, ki jih posreduješ? Reši test in se prepričaj!