Kje je sreča?

Sošolka mi je potožila: "Moja dva se ločujeta." Ona je že sedma prijateljica, katera starša sta se ločila.

Nove tehnologije, kot so računalniki, prenosni telefon, itd. naj bi nam olajšali življenje. Z njihovo pomočjo naj bi bili srečnejši. Pa smo res? Na treningu ena tarna, da ji mama ne dovoli kupit majice za 120 EUR. Kamorkoli se zazrem, imamo probleme.

Ko vprašam ljudi okoli sebe, če so zadovoljni sami s sabo, odgovorijo ne. Moti jih njihov karakter, postava, položaj v družbi.

Moji stari starši pa klub starosti zgledajo mladostni in polni veselja do življenja. Imajo tiste srečne iskrice v očeh. Povejo mi, da so se veliko družili, so radi hodili v šolo, niso imeli toliko težav, znali so ceniti kar imajo.

Če pogledam sebe, se mi zdi, da mi nič ne manjka. Izgledam normalno za svoja leta, imam svoj karakter, z vsemi napakami in dobrimi lastnostmi. Živim z obema staršema. Dobro se razumem z drugimi. V sobi imam domačo žival, skakača, ki mi veliko pomeni. Ugotovim, da nimam razloga se pritoževati.

Denar je za nekatere še vedno pomembna vrednota. Radi govorijo okoli, kaj novega so kupili. Vsak se rad pohvali, pa vendar, ali bogastvo naredi ljudi srečnejše?

Pri sošolki doma se borijo za vsak cent. A še vedno pride vsak dan z nasmehom na obrazu. Denar in materialne stvari ne naredi ljudi srečne. Sami moramo poiskati srečo in in se naučiti uživati življenje.