Zdaj diham v drugem mestu

Skupaj s starši sem se preselila iz manjšega mesta v Ljubljano. Zamenjala sem okolje, šolo in si morala poiskati nove prijatelje...

Na prejšnji šoli sem imela sem svojo družbo in dobre ocene. Zato sem skoraj znorela, ko sem izvedela, da je oče dobil novo službo v Ljubljani in se bomo selili. Bila sem užaljena, ker so me kar postavili pred dejstvo, ne da bi me vprašali, kaj si jaz mislim o vsem tem.

Preselili smo se še med počitnicami. Iz hiše v blokovsko stanovanje. Ker nisem nikogar poznala je bila moja edina družba mama, ki je brez službe in sem jo imela non-stop za vratom. Hotela je stikati po mestu, raziskovati in navezovati poznastva ter me silila naj se pozdravljam s sosedi. Meni je to zoprno. Pač nisem tip človeka, ki bi ga prevzela velika mesta, ves ta folk, promet in gužva. Ponoči skoraj nisem nisem spala, ker ves čas imela pred očmi, kako me bodo sprejeli novi sošolci.

Moja črna pričakovanja so se uresničila že prvi dan. Profesorica je zahtevala, da vstanem in se predstavim razredu. Tip, ki je kao največja faca v razredu, je začel ponavljati besede za mano in se norčevati iz mojega naglasa.

Nekako sem se znašla in se sama pretvarjala nazaj, da ga ne razumem. Drugim se je to zdelo smešno in tako smo nekako razbili prvi led, čeprav se še lep čas nihče ni prišel pogovarjati z mano. Počutila sem se tako odrinjeno. Na malico sem šla sama, domov sem hodila sama in popoldneve sem preživljala tako, da sem z mamo gledala Razočarane gospodinje in podobne žajfnice.

V prejšnji družbi smo babe hodile po trgovinah, se vozile s kolesom, zalezovale tipe ali sredi mesta zganjale nore scene, da so vsi mislili kako smo zmešane, me pa smo se ful zabavale. Zdaj pa sem čepela doma, delala domače naloge in se smilila sama sebi.

Počasi sem se vseeno z nekaterimi ljudmi v šoli spoprijateljila. Spoznala sem, da Ljubljana le ni tako grozno mesto in da novi sošolci tudi niso take prikazni. In predvsem sem spoznala, da sem najhujše misli o meni mislila jaz sama.

V tem novem okolju pa je obstajala tudi skupina punc, ki so me zelo spominjale na moje nekdanje prijateljice, ampak me ni pretirano mikalo, da bi se zbližala z njimi. Ugotovila sem, da biti samostojna in sama svoja sploh ni tako slabo. Nekako mi ni bilo več pomembno, da sem del klape, ki se isto oblači, isto razmišlja, isto govori in kar naprej tiči skupaj. Sama sem lahko izbirala s kom se bom družila, komu bom zaupala in kaj me bo zanimalo.

Po pol leta imam končno tri prijateljice, s katerimi smo si res blizu. Všeč mi je, da si vse povemo, nismo pa strupene druga do druge. Res se vedno ne strinjamo o vsem in vsaka se druži še s kakšnimi drugimi ljudmi, ampak to se mi zdi čisto v redu.

Pred kratkim sem obiskala stare sošolke. Lepo jih je bilo videti. Ugotovila sem, da se niso nič spremenile, medtem ko so rekle, da sem se jaz zelo. Res se zdim sama sebi zrelejša in bolj samozavestna. Predvsem mi je bolj postalo vseeno kaj si drugi mislijo o meni.

Izkušnja preselitve ima zagotovo določene zasluge pri tem. Ampak, da ne bo nesporazuma: še vedno so stare punce kul družba, ne glede na to, če bomo uspele obdržati redne stike tudi v prihodnosti.

Mirna, 16 let

Se pogosto dogaja, da te ljudje izrabijo za doseganje svojih ciljev ali pač nerada plešeš tako, kot drugi igrajo? Reši test in ugotovi kako pridna si v resnici!