Pošlji tudi ti svoj prispevek! Lahko pošlješ vic, verz, zgodbico ali pa kar povezavo do zanimivosti, ki jih najdeš na spletu. facebook twitter homepage
eetaq arrow teens arrow odkrito arrow Včasih je strah koristna stvar

odkrito

Včasih je strah koristna stvar

Lansko poletje sem bila tako na dnu, kolikor je pač mogoče biti na dnu...

samomor Skregala sva se z mojim fantom, v šoli je bilo vse narobe, z mojo mamo pa tudi nisem bila v dobrem odnosu - počutila sem se, kot da mi ne pusti dihati. Preveč je hotela do mene. Imela sem občutek, da od mene pričakuje popolnost v vsakem trenutku. Ampak preprosto nisem taka in tudi ne Nekega dne sem razmišljala o času in o trenutkih, ki sem jih preživela s fantom,... in z mamo, ko sva se še razumeli...

Preveč se mi je nabralo. Nisem več prenesla. Vsi so me tako zelo razočarali. Še prijateljice so me pustile na cedilu, ko sem jih najbolj potrebovala!

V roko sem vzela žiletko in zarezala. To se je vleklo in vleklo... Moja koža je bila na enih mestih že polna brazgotin. Vedela sem, da se bo to nekje končalo. A počutila sem se tako nemočno in prazno...

Bila sem prepričana, da so me vsi zapustili in nihče ne mara zame... Nisem videla več druge rešitve kot samomor.

Živimo v bloku, zato sem zdirjala na podstrešje in splezala na streho bloka. Pogledala sem dol v globino. Divje sem razmišljala, če si tega res želim, če si res ne želim več živeti... Je res samo še popoln konec to kar lahko storim? Predrzno sem stala na robu in gledala dol.

Pod mano je bila cesta, oziroma parkirišče. Nekaj časa sem strmela dol, globoko dihala in v mislih znova in znova vrtela isto: "Si res tega želim? Bo še prišel dan, ko se mi bo zdelo vredno živeti? Jaz sem ena sama pomota..."

A tako kot sem se zagnano lotila tega početja, tako hitro sem tudi spoznala, da si samomora ne upam narediti. Umaknila sem se od roba in se razjokala. Najprej od jeze, ker si nisem upala skočiti, že naslednji trenutek pa zaradi olajšanja.

Namreč spoznala sem, da se globoko v sebi vseeno bojim končati svoje življenje. Da imam še vedno neka pričakovanja, recimo temu neko upanje... Ko se zdaj spominjam tega dogodka, sem zelo hvaležna za moj strah. Če me ne bi bilo takrat tako strah storiti samomor, me ne bi več bilo.

Zavedam se tudi, da bi prizadela veliko ljudi, ki me imajo radi... Tudi mojo najboljšo prijateljico. Ko sem ji povedala, kaj sem nameravala, me je zgroženo pogledala in rekla, da bi se tudi ona pognala v smrt, če bi jaz umrla.

Srčno upam, da ji kaj takega nikoli ne bi padlo na pamet, ampak te njene besede so mi dale misliti. Enim ljudem na tem svetu se zdim vredna in veseli so ker obstajam.

Če bi me kar zmanjkalo, bi me pogrešali. Jaz sestavljam delček njihovega življenja.

Tudi med nama z mamo se je vse uredilo. Fanta sem hitro prebolela in zdaj se sprašujem, kako sem sploh lahko tako trpela zaradi njega. Ampak očitno je že bilo treba, da sem neke stvari spoznala o sebi. Spoznala sem, da zaradi oseb ali dogodkov, ki te prizadenejo, ni vredno delati samomora, pa če je še tako grozno tisti trenutek.

Življenje je treba živeti in ga izkoristiti po svojih najboljših močeh. Tudi, ko pridejo težki trenutki, se ne obremenjevati z mislimi, kako je tvoje življenje totalno bedno, kako si si ubog/a, kako imaš samo nesrečo...

Verjeti je treba, da se vse obrne na bolje. In potem se res obrne. Tudi meni se je, pa čeprav sem bila že čisto na robu...

E.

"Kako lepe zobe imate, gospodična!"

"Hvala. Podedovala sem jih po mami."

"Potem pa je še dobro, da so vam prav!"