Nežne poletne noči

Žarki jutranjega sonca so posijali v mojo sobo...

Najljubša melodija se mi je ravno odvrtela na radiu in me nežno zbudila. "Končno!" sem si rekla sama pri sebi. To je bil, dan, ko smo s prijateljicami načrtovale odhod na morje. Pri svojih 18-ih letih... prvič na morje brez staršev. Pravi žur se je obetal, to sem dobro vedela.

Stvari sem imela pripravljene že cel teden prej, saj nisem hotela česa pozabiti. “Driiiinnng!” in že tečem k telefonu. Kot da bi vedela, da je klic namenjen meni.

Nisem se zmotila. “Živijo, Nina! Petra tle. Si zrihtana?” “Ne še povsem, ampak s Katjo lahko kar prideta, imam še eno presenečenje za vaju,” sem se muzala.

Seveda nisem imela nikakršnega presenečenja, to sem rekla le zato, da bi si podaljšala čas za zadnje priprave.

“Dej Nina, sej vem, da si spet celo noč žurala, zdej si se pa komi vstala in rabiš čas. Sej sploh nimaš nobenega presenečenja, to ti je samo izgovor,” me je takoj pogruntala Petra.

Prijateljica me je pač predobro poznala in je točno vedela, kaj je res in kaj ne. ”O.K., spet imaš prav. Ampak lahko vseeno že prej prideta, gremo še na eno kavo, preden odpotujemo.”

Petri je bila zamisel všeč. Poklicala je še Katjo in čez pol ure so bile vse tri prijateljice že pri meni. V bližnjem lokalu, kamor smo v času šolskega leta redno zahajale, smo zasedle standardno mizico na terasi in naročile vsaka svojo pijačo.

Na nosu nam je pisalo, da se odpravljamo na počitnice, kajti bile smo res vesele, nasmejane in polne pričakovanj. V lokalu tokrat nismo ostale dolgo. Željne potovanj in avantur smo vzele svoje nahrbtnike in se odpravile štopat.

Štop smo dobile najprej do Ljubljane. Ustavil nam je starejši gospod, ki je šel službeno v Ljubljano. Vožnja z Dolenjske v Ljubljano je hitro minila in čez slabe tri četrt ure smo že štopale proti Primorski.

Običajno smo štop hitro dobile, tokrat pa ni in ni šlo. Seveda, tri punce s polnimi nahrbtniki... Le kdo nam bo ustavil?! “Če bi bili samo dve, bi še šlo!” je potarnal voznik nekega avtomobila, ki pa v avtu ni bil sam, zato nas tudi ni mogel pobrati.

Petra je bila po eni uri štopanja že povsem obupana. Jaz, ki sem spala le nekaj ur, pa sem bila že čisto brez volje. Le Katja, najstarejša med nami, ni izgubila volje. Dvignila je palec in uspelo ji je.

Ob cesti je ustavil mlad fant. Jaz kar nisem mogla verjeti svojim očem. V vsem ustrezal je moji podobi idealnega tipa.

Temni lasje, zelene oči, športna postava, tudi to, da je imel avto ni bilo odveč... Kaj boljšega bi si lahko še želela? Srečala sva se s pogledom in postalo mi je nerodno.

Vedela sem, kaj to pomeni. “No, punce, a gremo žurat al’ ne?” je rekel in dodal: “Jaz sem Tine. Če greste v Portorož, gremo lahko skup.” “Kakšna sreča,” je pripomnila Petra, “jaz sem že mislila, da me bo pobralo na tej vročini.”

Ja, res je bilo vroče. Biti eno uro na soncu ob enajstih dopoldne, ko se termometer že povzpne na 25 stopinj, zna biti prava muka. In jaz, ki sem bila še nekaj trenutkov pred tem čisto brez volje, sem bila zdaj totalno na trnih. V svojem srcu sem začutila popolno zmedo.

Podoba Roka, tipa, ki me je nekega lepega dne pustil sedet samo na klopci v parku, z brezobzirnim pojasnilom, da sem za njegov okus preveč sanjava in občutljiva, je zbledela kot slika na premočnem soncu.

A med potjo sem komajda spregovorila kakšno besedo. Govorili sta predvsem Katja in Petra. Pa seveda Tine. Fant, ki se je prikazal povsem nepričakovano in takoj očaral vse tri. Petra in Katja sta to kar odkrito pokazali, jaz pa sem svoja čustva skrivala. Tudi sicer sem bila bolj zadržana, saj sem imela za seboj preveč grenko izkušnjo z Rokom.

Dekleti sta se tudi ob prihodu v Portorož strinjali, da je Tine zelo privlačen. Izvedele smo, da končuje študij na Fakulteti za šport in da je ta dan na poti k prijatelju, ki ima na Primorskem vikend. 

Oba sta navdušena športnika in trenirata odbojko na plaži. Priprave in turnirji se vrstijo iz tedna v teden, portoroška plaža pa je idealen kraj za združenje treninga in zabave.

Tine nas je pustil na glavni portoroški plaži, sam pa se je odpeljal k prijatelju. Tik pred odhodom nas je povabil še na pijačo, meni pa pred odhodom segel v roko in rekel: “Mala, upam, da se še vidimo!”

V apartmaju, ki smo ga najele, smo pustile svoje stvari, spoznale lastnico, si malo odpočile, potem pa zdivjale na plažo. “Joj, kok je vse super!” je veselo vpila Petra. Očitno je bilo, da jo je Tine spravil v dobro voljo, čeprav je bila na začetku popotovanja kar malce slabo razpoložena.

Sonce je pripekalo, plaža je bila polna. Malo uživanja na toboganih, pa poležavanje na soncu, kopanje v morju, sladkanje ob velikih porcijah sladoleda, posedanje v lokalčkih na plaži,... in dan je minil.

“Punce, najlepše nas še čaka! Še cela noč je pred nami!” je upala Katja, ko smo se vračale v apartma. “Ja, res je!” ji je odvrnila Petra, jaz pa sem bila z mislimi drugje: “Sploh se ne zavedata, da je najlepši del dneva že minil. Ko nam je ustavil Tine... To je bilo nekaj najlepšega.”

Po večerji smo se odpravile na potep po portoroških ulicah. Sledil je ples v diskoteki. Dekleti sta uživali v plesu, jaz pa sem sanjarila o tem fantu, ki mi je tako hitro zmešal glavo. Čutila sem, da tip ni daleč stran in upala, da bo prišel v diskoteko tudi on. Ure pa so tekle...

Katja in Petra sta se naveličali plesati, saj je bilo že proti jutru in sta utrujeni želeli oditi. Meni pa še ni bilo do tega. Ko sta rekli, da gresta v apartma, sem jima odgovorila, da grem samo še na en sprehod in da pridem za njima. Prijateljici sta sicer zaslutili, da je nekaj narobe, saj me dobro poznata in sta vedeli, da znam biti zelo občutljiva.

Odpravila sem se na sprehod ob morju. Sonce še ni vzšlo, toda sploh me ni bilo strah se tako sama sprehajati ob obali. Tu sem imela čas za razmišljanje. V mojih mislih je bil le ON. Pred očmi sem imela njegovo podobo. Tisti pogled. Nikoli ga ne bi pozabila. Moje srce je vedelo, da se je rodila nova ljubezen.

Morje je šumelo in rahel vetrič se je poigraval z mojimi lasmi. Sedla sem na pomol in se zazrla v nebo.

Nisem mogla nehati misliti nanj. Zaslišala sem korake. Nekdo se me je dotaknil. Obrnila sem se in ostala brez besed. Za menoj je stal Tine. „O! Od kod si se pa ti vzel?“ sem izdavila. Fant pa me je prijel za roko in pomagal, da sem vstala.

Mislila sem, da sanjam. Nisem mogla verjeti, da se mi to res dogaja. Previdno me je potegnil k sebi, jaz pa sem se ga oklenila okrog pasu, kot bi se utapljala v morju in bi bil on moj rešilni čoln.

Zazrla sem se v njegove oči in tam videla samo ljubezen. Preplavila me je nežnost, toplina in naklonjenost. Najine ustnice so se dotaknile in šele tedaj sem začutila, kako zelo sem hrepenela po takšnem dotiku.

Krč v katerem sem bila na začetku je popustil in postala sem čisto mehka. Izpolnile so se mi sanje. Tisti trenutek se nisem preveč spraševala, kaj Tine namerava in kaj pravzaprav čuti do mene. Že s tem, da me je poiskal, je pokazal, da mu ni vseeno zame. To pa mi je bilo tisti trenutek tudi najpomembnejše.

Vse do sončnega vzhoda sva sedela na obali, se pogovarjala, spoznavala in nežno poljubljala. Ko je bilo že svetlo in se je plaža začela polniti, sem se vrnila v apartma in svoji prijateljici dobila pri zajtrku.

Nisem jima povedala, kaj se mi je zgodilo. Tisti sem samo sanjarila in v mislih še velikokrat podoživela čudovite trenutke, ki sem jih preživela na obali. In kako sem veselila večera! Vedela sem, da me bo spet poiskal. Moje srce je bilo spet veselo, bolečina, ki jo je pustil prejšnji fant, je izginila.

Po zajtrku smo se s puncami odpravile na plažo. Zleknila sem se na toplem betonu in zaspala. Sladko  sem sanjala o večeru, ko ga bom spet videla in se privila k njemu.

Kaj morem, če sem pa taka sanjava punca...

 Ninočka