Zbogom balerina!

Postajala sem ženska, vendar nisem mislila, da bo to, moje življenje obrnilo čisto na glavo...

Moja mama si, kot najbrž vsaka druga želi, da bi njen otrok nekaj dosegel v življenju. Komaj sem začela prav hoditi, že me je vpisala v plesno šolo in kmalu zatem še k baletu, pa še v vse druge možne in nemožne dejavnosti. Pri večini njenih idej sem se ji upirala, le balet in ples sem pa preprosto oboževala.

Nič mi ni bilo pretežko in vedno bolj trdo sem delala, še posebej pri baletu. Mislila sem, da ljubiteljska plesalka še vedno lahko ostanem, za baletko pa moram dati vse od sebe. In sem res.

Tudi mama mi je pri tem stala ob strani. Ko je videla, da sem našla eno stvar, ki me res močno veseli in jo želim razvijat, mi je nehala težit z drugimi stvarmi. Razen šole seveda, tam sem tudi morala dati vse od sebe.

Kot balerina sem se počutila prekrasno. Kot, da sem drug človek. Vilinsko, duhovno bitje, ki ne potrebuje drugega kot glasbo in svoje telo, da se z njim izraža. Vaje so seveda bile naporne tudi psihično. Včasih sem imela boljši, včasih slabši dan, ampak to sem vedno jemala kot pot k popolnosti.

Edina stvar na katero nisem mogla niti malo vplivati s svojo voljo, je bilo moje telo. Ni bilo ravno idealno oblikovano za balerino. Bila sem previsoka in že pri 13-ih letih sem dobivala ženske obline. Pri 15-ih pa se je mojemu telesu čisto utrgalo. Čeprav sem sicer bila suha, sem zaradi prevelikih prsi, nosila modrček s košarico D!

Sošolke so mi ful zavidale mojo postavo, jaz pa sem bila čisto obupana, ker niti približno nisem bila več primerna za vrhunski balet. Razmišljala sem celo o operaciji prsi, a sem si premislila, ker so se mi tudi drugje začele nalagati maščobe, čeprav sem zelo pazila na prehrano.

Čeprav sem bila neko obdobje psihično čisto na dnu in sem sovražila svoje telo, poskušala sem celo stradati, ampak očitno to ni zame. Po eni strani hvala bogu, saj to ne bi rešilo ničesar. Morala sem se sprijazniti, da pač ne bom balerina.

Trenutno se drogiram z jazz baletom in moderni plesom. Ugotavljam, da sem, za razliko od klasičnega baleta, pri tem lahko veliko bolj kreativna, ko ustvarjam nove koreografije. Trudim se in stremim k temu, da iščem veselje v življenju. V vsem tem poskušam najti dobre plati.

Še vedno pa nisem čisto prebolela te moje ljubezni – baleta. In ne vem, če mi bo kdaj to sploh uspelo. Ko gledam posnetke baletnih predstav, najraje ruske izvedbe, jih vedno gledam sama, saj še vedno jočem zraven. Vem, da ne morem nič storiti, vseeno pa se mi včasih zdi tako nefer. Mislim si: Zakaj mi je bila dana ta ljubezen, če je ne morem imeti?!

Potem pa si rečem: Porabi raje svoj čas za ustvarjanje, kot pa da se smiliš sama sebi! Pojdi raje plesat! In grem.

Julija