Čakam na boljše čase

Sem povprečno dekle z mnogimi "najstniškimi" problemi, ki me že počasi utrujajo...

Stara sem 15 let. Hodim v 1. letnik gimnazije. Največji problem pri meni je samozavest in odnos do same sebe. Najbrž se bo slišalo čudno, ampak čisto vsaka punca na tem svetu se mi zdi milijon krat lepša od mene. Povsod videvam same luštne punce. Pa tudi, če mogoče niso tako super, jih jaz v svoji glavi naredim lepše od mene. V svojem telesu se počutim grozno. v bistvu mi nič na meni ni všeč. Vsak dan najdem nov razlog, da se še dodatno zaničujem.

Visoka sem 166 pa težka 48 kg, kar naj bi predstavljalo "normalno" če ne že kar vitko postavo, ampak meni se ne zdi da jo imam. Včasih me piči, da po par dni jem samo sadje pa hodim na fitnes, potem pa shujšam za kakšno kilo.

Potem pa so tu še fantje. Nikoli nisem imela fanta, pa čeprav je bilo milijon priložnosti. Nikoli se nisem zaljubila, ali da bi mi bil kdo všeč, čeprav jih je bilo kar nekaj okrog mene. Vsi so mi bili samo frendi.

Letos februarja pa sem se bolj za hec kot za res začela prek msn-ja pogovarjat s fantom iz paralelke (to je bil še 9 class) in sem ugotovila, da imava s tem fantom ful skupnega, da mi je ful fajn in me vedno nasmeji.

Ampak v šoli nisva nikoli govorila. Kot da se ne poznava. Šele po dolgih pogovorih skoraj vsak dan prek msn-ja sva se junija ali avgusta zmenila, da greva ven in šla sva v kino.

Men je bilo kar v redu, nič posebnega glede na to, da sem šla prvič s fantom tako ven. Ampak on je šel naslednji dan na morje in tam si je našel eno punco. Ne vem ali sta hodila ali ne, samo čisto je bil nor nanjo.

POČUTLA SEM SE RES DEBILNO. Po vseh teh mesecih gre in si najde punco! Pa saj ne, da ne bi smel, samo počutila sem se tako defektno res! Škoda mojega časa in pa njegovega. Lahko bi vsaj rekel, da sem smotana, bedna, kr ena,...ampak ne.

Od takrat naprej sploh nisva več govorila. Ne po msn-ju ne kako drugače. Enostavno se mi je zamerilo vse skupaj.

Najprej sem bila jezna nanj, potem pa sem ugotovila, da se mi smili revček - saj on ne ve kaj zamuja.

No, po tej grozni "prvi" izkušnji s fantom, se mi je začelo upirat, da bi sploh še imela kakšnega frenda, še najmanj pa hodila s kom! Sicer si dopovedujem, da sigurno niso vsi tako grozni, ampak trenutno se mi ne da in skozi me preganja občutek, da mi bo vsak, ki ga bom spoznala naredil kaj podobnega. Res upam, da bom samska še dolgo.

Moja samozavest je na psu in sem že prav utrujena od vseh teh notranjih bojev. Če kdo sploh omeni fante je moj odgovor: „Škoda časa.“

Zdaj sem še zbolela. Dobra stran tega je, da imam več časa brati knjige, ki me odpeljejo v drug svet in moje črne misli preusmerijo nekam drugam. S knjigo v roki in eno grenko izkušnjo več, upam in čakam na boljše čase.

Bohogirl