Življenje se mi je obrnilo na glavo

Šla sem h ginekologu, ker mi je zamujala menstruacija. Ko mi je povedal, da sem noseča, sem skoraj zlezla skupaj...

Moja zgodba se prične s prvim pregledom pri ginekologu, ki se je končal tako, da sem izvedela, da sem pet tednov noseča. Pred tem sploh še nisem bila pri ginekologu, ker sem odlašala. Zdelo se mi je nepotrebno, predvsem pa mi je bilo nerodno, da bi ginekolog videl, da sem že imela spolne odnose. No, zdaj je bilo to očitno, hkrati pa prepozno, da bi se dalo popraviti.

Prva dva dni po tistem, ko sem izvedela kako je z mano, nisem nikomur nič povedala. Po glavi pa mi je rojilo vse sorte misli in vprašanj.

Bom zdaj ostala sama v tem sranju? Sranje! Šit! Fak! Kako sem lahko bila tako neumna, da se nisem zaščitila! Kako faco bo naredil fant, ko mu povem? Mi bo težil naj naredim splav? Me bo pustil? Ni še ravno zrel za fotra.

Naj ubijem otroka in s tem živim do konca življenja? Če rodim, kam naj dam dojenčka, ko bom v šoli? Vsi me bodo čudno gledali, ko bom hodila okrog z velikanskim trebuhom in me spraševali, kdo je foter!

Najbrž si bom morala poiskat službo, da bom lahko vzdrževala otroka. Zafurala sem do daske in še naprej! Bo mama znorela ali mi bo pomagala? Jao, kaj vse bom zdaj morala poslušat!

Bila sem čisto obupana. Nisem vedela na koga naj se obrnem in kaj naj naredim najprej. Tako sama sem se počutila v vsem tem sranju.

Podrobnosti med mano in fantom raje ne bom razlagala, ker me je itak pustil kmalu za tem, ko sem mu razkrila novico. Počutila sem se še bolj zapuščena. Bila sem tudi besna nase, ker sem tako naivno gledala na najino ljubezen.

Mama je tudi najprej znorela, potem je en dan zamišljeno hodila okrog, ko se je umirila, pa je rekla, da naj se sama odločim, kaj bom storila z otrokom, ker bom morala posledice svojih dejanj nositi sama, tako kot jih je morala ona, ko je zanosila z mano.

Tudi njo je tip zapustil, ko je izvedel, da je noseča. Vseeno sem čutila, da razume mojo stisko in da mi odpušča mojo lahkomiselnost. Vedela sem, da mi bo v pomoč, ko jo bom potrebovala. Veliko sva že dali skozi in ena drugi sva vedno pomagali. To me je utrdilo v misli, da obdržim otroka, tako kot je mama obdržala mene, čeprav se mi takrat še sanjalo ni, kako težka preizkušnja me čaka.

Nosečnost je bila obup. Jutranje slabosti, utrujenost, bolečine v hrbtenici, vse to mi ni ravno olajšalo situacije v šoli. Sicer so mi nekateri učitelji šli na roko in so razumeli, če sem kak dan izostala od pouka, ampak pri znanju in testih mi nihče ni gledal skoz prste. Tega niti nisem bila vajena pričakovati, saj sem se vedno pridno učila in sem imela visoke cilje za svojo prihodnost.

Žal so z nosečnostjo izgledi za mojo bleščečo prihodnost postali bolj klavrni. Moje telo preprosto ni bilo pripravljeno na takšno preizkušnjo in pogosto sem zjutraj komaj zlezla iz postelje, tako sem bila utrujena in sita vsega.

Na dan, ko bi morala roditi, je ves dan in vso noč snežilo. Od skrbi, kako se bova z mamo prebili do bolnice, če bi se popadki začeli, vso noč nisem spala. Na koncu se je dojenčica odločila priti na svet tri dni preko roka, kar je pomenilo, da sem bila vse tri dni na trnih.

Porod je bil težek in kompliciran, tako da so na koncu morali otroka dobiti ven s carskim rezom, sicer bi punčka lahko umrla ali pa bi bila prizadeta.

Mama mi je v teh težkih trenutkih res stala ob strani maksimalno in mi dejansko pomagala roditi ter me naučila poskrbeti za dojenčka. Bila je res zlata. Ne vem, kaj bi brez nje.

Ko smo vse tri punce prišle domov, se je pa začelo res naporno obdobje. Punčka me je potrebovala 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Seveda mi je spet priskočila na pomoč moja mami, ampak večino dela sem morala opraviti sama, ker je mama hodila v službo.

Dojenje vsakih nekaj ur, previjanje, imela je krče, alergije, težavice takšne in drugačne, pogosto sem morala z njo k zdravniku tudi ponoči,... Vse to je bilo zelo naporno. Prvih nekaj mesecev se mi zdi, kot da še vdihniti nisem imela časa.

Poleg vsega tega sem poskušala tudi delati šolo, ampak mi ni uspelo. Odločila sem se, da šolanje za nekaj časa obesim na klin, dokler malčica ne zraste toliko, da jo dam v jasli.

Vseeno sem se odločila, da končam šolo pa naj bo tako ali drugače. Moje prijateljice so ob popoldnevih hodile ven in se brezskrbno zabavale, jaz pa z vozičkom, goro plenic in šolsko knjigo v nahrbtniku na sprehod po naši okolici. Potem sva se z malčico parkirali na kakšnem mirnem kotičku. Ona je na svežem zraku spala kot ubita, jaz sem si pa ukradla par uric za učenje.

In tako so šla mimo moja najstniška leta. Zdaj je punčka stara 5 let, jaz pa 23. Srednjo šolo sem uspešno zaključila in sem v drugem letniku študija prava. Med vrstniki v našem letniku sem edina, ki ima že otroka.

Nikoli mi ni žal, da sem obdržala otroka, saj je zame najdragocenejša oseba na svetu. Je brihtna, zdrava, radovedna punčka in nadvse sem ponosna, da sem njena mami. Vseeno pa uživam še v kakšnih drugih vlogah, kot le v vlogi mame in obema bi bilo lažje, če bi jo imela nekaj let pozneje.

Kar se tiče mojih poklicnih ciljev pa je tako... Želim si postati sodnica in kljub pomanjkanju časa, pridno delam na tem, da bom nekega dne ta svoj cilj tudi dosegla in da bom dobra v svojem poklicu.

Ta izkušnja iz najstniških let me je naučila nekaj koristnega in sicer, da človek zmore marsikaj. Ko sem izvedela, da sem noseča, se mi je svet sesul in sem mislila, da je mojega življenja konec. A sem preživela in stvari izpeljala tako, kot je treba.

Postala sem dobra mami, naredila srednjo šolo in uspešno začela s študijem. Zdaj vem, da sem sposobna doseči še veliko. Seveda ni lahko, ko moraš žonglirati med vlogo mame in skrbeti za otroka, ki te potrebuje, hkrati pa najti čas še za stvari, ki bi jih rad počel v življenju. Vseeno se da.

Če si nekaj močno želiš, če si priden in si znaš postaviti cilje, zmoreš vse!