Pošlji tudi ti svoj prispevek! Lahko pošlješ vic, verz, zgodbico ali pa kar povezavo do zanimivosti, ki jih najdeš na spletu. facebook twitter homepage
eetaq arrow teens arrow odkrito arrow Hrana je bila moja največja skrb
Oglas

odkrito

Hrana je bila moja največja skrb

Dve leti nazaj sem bila v hudi krizi, a dokler me niso poslali k psihiatru, se nisem zavedala, da je z mano nekaj narobe...

bulimijaTole pišem, ker sem prepričana, da se bo marsikdo našel v moji zgodbi in mu bodo lahko te besede kako pomagale. Stara sem bila 17 let, ko sem se začela „zdraviti“ zaradi bulimije.

Niti se ne morem prav spomniti, kdaj in kako se je vse začelo. Vem samo, da sem lep čas čutila odpor do hrane, istočasno pa mislila samo na to kdaj bom jedla, kaj bom jedla in kje bom dobila kaj za jest. Hrana je bila tako rekoč moja edina skrb.

Soočenje z bulimijo se je začelo potem, ko me je mami nekega dne po kosilu videla bruhati in zagnala hudo paniko. Rekla sem ji, da mi je bilo samo slabo, pa me je vseeno zvlekla k zdravniku, kjer so me temeljito zasliševali in ugotovili, da imam motnjo hranjenja.

Kar je bilo res, saj kot se že rekla, je bila hrana moja edina skrb, kar pa seveda ni normalno. Za primer naj povem, da sem že zjutraj na poti v šolo delala načrt, kako bom med odmorom lahko šla na malico in kaj si bom kupila.

Da ne bom lačna, me je babica prislila, da sem še od doma nesla kakšno malenkost. Huje je bilo popoldan, ko sem morala na kosilo k babici. Za mojo težavo je nehote kriva tudi ona. Ker je zelo trmasta in prepričana v svoj prav, me je vsak dan opozarjala kaj vse imam na voljo za jest in me pri kosilu dobesedno prisilila, da sem pojedla vse. In potem sem morala še na večerjo. Tudi če nisem bila lačna.

Babici najbolj zamerim, ker se je rada obregnila vame, da sem debela. In njena kosila so bila huda, taka v stilu juha, meso, krompir, solata in potem še kos peciva. Večinoma po vsaki taki požrtiji nisem zdržala, da ne bi šla bruhat, saj sem se počutila zaspana, debela in res grda.

Vedela sem, da če človek toliko poje ne more biti suh, razen, če ima prebavo kot goska. Ko sem se zbruhala mi je bilo sicer hudo, ker sem vedela, da bi babi bila jezna, ampak vseeno se mi je zdelo bolje da se sčistim, kot pa da postanem debelušasta. Pri moji višini 1,65 m sem imela 58 kg. Takrat se mi je to zdelo dosti preveč.

Zelo sem pazila, da nihče ne bi izvedel za moje bruhanje. Na začetku mi je bilo grozno to početje, ampak sem potem ugotovila, da če bruham takoj, ko se napokam, ni tako hudo, kot če bruham pozneje, ko se hrana že delno prebavi.

Moji zobje so postali grdi zaradi izbruhane kisline. In pogosto sem imela vrtoglavico. Ampak s praznim želodcem vsaj nisem bila tako zaspana in debela. Nisem prenesla, da me tišči obleka in še manj, da bi me imeli za debelo.

Potem, ko me je mami zalotila pri bruhanju in mi je zdravnik povedal, da sem v bistvu bolna in bom morala v bolnico, me je postalo res strah. Takrat sem se začela zanimati za te stvari, razmišljati in ugotavljati zakaj to počnem in kako zelo si škodujem.

Imela sem hude čase, ko sem poskušala se osvoboditi misli na hrano. Iz najhujše krize mi je pomagalo obiskovanje skupine, kjer so bile punce s podobnimi težavami. Da bi mi bilo lažje, sem se pričela zanimati za zdravo prehrano, prebrala kar nekaj knjig in začela kuhati sama. Tako sem se bolj zavedala kaj vnašam v svoje telo.

K sreči sem se s tem, ko sem šla študirat, oddaljila tudi od babičine kuhinje in njenih prehranjevalnih principov, ki mi jih je vsiljevala. Še vedno me žalosti in pogosti tudi znervira, ko pridem domov k svoji ljubi babici, ki jo imam zelo rada, pa me spet hoče pitat do onemoglosti, kljub temu, da ve kaj sem prestajala.

Ampak zdaj pač vem, da mi drugače ne zna izkazati svoje ljubezni kot s tem, da me napolni s hrano. Žalostno je, ker ima tudi sama zdravstvene težave zaradi prevelike teže in krvnega pritiska, ampak očitno je to močnejše od nje.

Kadar ne neha in ne neha siliti, se ji dobrohotno zlažem, da bom pozneje pojedla in naj mi zavije za s sabo. Tisti njen zrezek potem dam kakšnemu klošarju. Pa je volk sit in koza cela oz. klošar sit in babica vesela.

S to zgodbo sem hotela povedati, kako srečna sem, da sem premagala to obsedenost s hrano. Po moje za podobnimi težavami trpi še precej več ljudi, kot se dejansko ve. Mnogi si najbrž niti nočejo priznati, da imajo prehranske motnje in to je potem še večji problem, ker nič ne storijo.

Hranimo se zato, da živimo in ne obratno.

Ampak eno so besede, drugo pa resnično življenje, ki je polno nekih odvisnosti, pa se jih sploh ne zavedamo.

Katja 

Če se tudi tebi zdi, da imaš težave s težo, preveri stanje s pomočjo kalkulatorja telesne teže!

vic dneva :)

Chuck Norris se ne ravna po modnih smernicah.

Modne smernice se ravnajo po njem

zadnje na Forumih

e-pošta | info | pravna obvestila | oglaševanje