Spogledovanje s smrtjo

Stara sem bila skoraj 15 let in naenkrat sem hotela postati boljša, lepša, bolj priljubljena...

Vse do 9. razreda sem bila bolj zadržana in nikoli se nisem želela izpostavljati pred razredom, saj sem imela vedno eno in isto misel pred očmi: ''Raje bom tiho. Itak moja beseda ni veliko vredna in ne bo dvignila ušes drugih.''

Odločila sem se, da malo shujšam in si tako vlijem malo več samozavesti. Pri svojih 170-ih cm sem imela 58 kg, vendar se mi je zdelo, da je to kakšne 3 kg preveč.

Vmes so prišle ljubezenske težave, razpoloženjska nihanja, štiri smrti v moji družini in še marsikaj zaradi katerega sem že pri rosnih 15-ih trpela.

Zdelo se mi je, da sem za vse kriva jaz in se začela kaznovati na nov način. Nič jesti cel teden. Samo sadje in voda. Kilogrami so šli dol in dol. V šoli so to opazili in me poslali na strokovno pomoč, ampak sem se je hudo branila, saj sem vedela, da sem bom morala zrediti.

Iz prejšnje teže sem padla na 48 kg v malo več kot pol leta. Torej, v sedmih mesecih sem shujšala za 10 kg. Ni bilo dovolj. Hotela sem še manj in manj, saj so mi naenkrat posvečali precej pozornosti. A spet se je obrnilo na slabše. Postajala sem zelo, zelo suha. In grda. Sebe sem videla debelo.

Videla sem maščobo in špeh in vedno, ko je v razredu kdo odprl usta sem mislila, da je rekel: ''Poglej se kakšna si. Ko pujs.'' Vse me je hitro vrglo s tira.

Kadar sem se zlomila, sem pojedla nekaj čokolade za sprostitev. Vse je pristalo v lijaku. Začelo se je obdobje bruhanja. Nisem si smela privoščiti ogljikovih hidratov v želodcu. Če je bila kriza, prav, vendar ne sme ostati v meni!

Prebava se mi je upočasnila in bolelo me je grlo od tiščanja ščetke vanj. Iz dneva v dan sem bila bolj utrujena. Prišel je dan... Zavrtelo se mi je in padla sem.

Padla sem sredi ceste in na srečo me je voznik avtomobila opazil in takoj poklical rešilca...V bolnici sem bila v komi en teden. Dobila sem diagnozo: anorexia nervosa in bulimia nervosa.

Šele takrat sem se zavedla, kako špartanska sem bila sama do sebe, samo zaradi drugih... Takrat sem morala začeti s terapijami. Dobila sem točno določene jedilnike z vsaj tremi obroki na dan, da sem obudila moje telo. Psihično sem bila še vedno skoraj mrtva. Prvič me je postalo strah...

Sedaj po nekaj letih sem ponosna na svojih 54 kg, (8 več od trenutka, ko sem bila v komi) in živim zdravo življenje, ter se veliko gibljem. Sicer me še kdaj popadejo kompleksi, ampak moram reči, da razmišljam veliko bolj pozitivno kot včasih. Rada živim in spoštujem se.

Dobila sem povabilo od manekenske agencije, vendar sem brez razmisleka odklonila, saj se bojim, da me bi spet potegnilo v ta začaran krog obsedenosti s preštevanjem kalorij in kilogramov ter pretiranega stremljenja k lažni popolnosti.

Ušla sem sencam smrti in sedaj bi rada povedala vsem: spoštujte se, radi se imejte, bodite ponosni, smejte se! Tako očaraš vsakega človeka! Jaz sem zašla s te poti, pa sem se ujela za bilko in uspelo mi je.

Vsem tistim, ki ste v podobni situaciji, kot sem bila jaz pa vas rotim: ne čakajte, dokler bo prepozno! Če ne boste pod zemljo, bo pa bolezen pustila ogromno posledic. In to ni le prazno nakladanje.

Vsakega bitja, ki tako ugaša, mi je žal, saj je življenje osvobojeno teh frustracij, lahko tako lepo!

Odločitev pa je še najbolj v vaših rokah. Če ne zmorete sami, prosite za pomoč oz. dovolite, da vam drugi pomagajo!

Misliš, da imaš preveč kilogramov? Preberi tole!