Pošlji tudi ti svoj prispevek! Lahko pošlješ vic, verz, zgodbico ali pa kar povezavo do zanimivosti, ki jih najdeš na spletu. facebook twitter homepage
eetaq arrow teens arrow odkrito arrow Moje stranpoti

odkrito

Moje stranpoti

Bila je veselo dekle, vedno pripravljena na nove izzive in na življenje polno norih dogodivščin...

ljubezenska zgodba Bila je obdana s številnimi prijatelji in z družino, ki ji je nudila najpomembnejše stvari v življenju: občutek varnosti in ljubezen. Lahko bi rekli, da je imela popolno otroštvo. In bilo je tako, dokler ni začela odraščati.

Kot vsak najstnik, je tudi ona delala napake. Padla je v slabo družbo, zanemarila šolo ter se iz dneva v dan bolj oddaljevala od družine in stvari, ki so ji kdaj bile svete!

Po ločitvi staršev, se je vse obrnilo na glavo. Naivna in neizkušena najstnica se je zaljubila v osebo, ki je bila zanjo „prepovedan sadež“... Očimov brat. Mlad, zapeljiv, le nekaj let starejši fant je to dekle popolnoma spremenil.

Medtem ko to pišem, se sprašujem, zakaj pripovedujem v tretji osebi? Verjetno zato, ker hočem pozabiti na preteklost in se znebiti občutka, da sem to bila jaz.

Naj se vrnem nekaj let nazaj, ko sem prvič začutila, da se v meni nekaj spreminja. Večino svoje energije sem porabila, da sem iskala nove načine, kako bi svoje napake reševala z lažmi in prelaganjem krivde na druge.

Spominjam se, da mi je takrat laganje že toliko prešlo v kri, da sem začela verjeti že sama sebi in niti ene stvari nisem znala več povedati po resnici. Večinoma sem lagala osebam, za katere sem vedela, da mi bodo na nek način oprostili, če mi že ne bodo verjeli - starši, prijatelji, učitelji...

Bil je potreben le en dan, da sem se prvič zlagala svojemu fantu. Čeprav sem vedela, da je on edina oseba, ki me bo v trenutku ujel na laži, a nisem mogla iz svoje kože. Trdila sem svoje, čeprav mi je neštetokrat prigovarjal, da naj povem resnico, pa če še tako boli.

Po eni strani sem bila jezna in razočarana nad njim, po drugi spet vesela in presenečena. Zakaj? Ker sem v tistem trenutku ugotovila, da je edini, ki mi lahko pomaga iz tega začaranega kroga...

Ni minilo pol leta, ko sem ga prevarala. Takrat tega sploh nisem obžalovala. Nisem se zavedala kaj mi je bilo dano, pa sem tako nespametno zavrgla.

Šla sva vsak svojo pot. S tem, da meni ni bilo nič, on pa je umiral od bolečine v srcu. Bil je zaljubljen vame, jaz pa takrat sploh še nisem pomislila na to, da bi mu dala svoje srce.

Po kakšnem mesecu ali dveh, sva se srečala in v meni je nekaj počilo. Nisem vedela kaj se dogaja z mano, ampak srce je noro bilo ob pogledu nanj. Spoznala sem, da sem zaljubljena vanj. Povedala sem mu kaj čutim in spet sva pristala skupaj...

Zavedala sem se, da moje prevare ni prebolel, ampak sem vseeno upala, da se bo s časom kaj spremenilo... Pa se ni. Skoraj pol leta sem bila z njim tako srečna, da niti nisem opazila, kako zelo trpi in se ne more povsem predati po vsem kar se je zgodilo.

Zadnji trije meseci z njim so bili moja največja nočna mora. Lahko rečem, da sem bila vesela, če sem ga videla en krat v dveh tednih. Nekako me je izključil iz svojega življenja. In ne morem mu zamerit. Prišla sva do tega, da nima smisla vztrajati pri nečem kar ne obstaja...

Ko sva se razšla, sem postala še bolj zamorjena in dnevi brez njega so mi postajali vse bolj neznosni! V nobeni stvari več nisem videla svetle strani, vse je bilo le še sivo in črno. Začela sem sovražiti samo sebe in bila sem na tem, da odidem na drugi svet...

Kje je tista razposajena deklica, vedno nasmejana in družabna?

Ni je, potonila je v svet teme, v svet, ki ne pozna dobre volje!

 Kje je tisto dekle, ki je vedno povedalo kaj čuti?

 Tu, globoko zakopano samo v sebi in...

 Kje so tista čustva, ki so kdaj kar vrela iz nje?

 Tudi tega ni več... Čustva so izginila... Na deklico so ostali samo še spomini!

Fizično sem še bila prisotna, vendar sem se znotraj sebe podirala... Dobesedno sem umirala. Moja psiha je bila čistno na dnu. Upanje? Kaj je že to? Pri meni ta beseda lep čas ni obstajala.

Po dolgem obdobju pa so se črni oblaki odmaknili in name je zopet posijalo sonce. To je bil dan, ko sem spet začela upati na najboljše. Še zadnjič sem si rekla, da se bom borila do zadnjega za tisto kar ljubim. In splačalo se je!

Spet se je v meni prebudilo tisto dekle, ki se nikoli ni vdalo. Tisti puščavski vihar se je iz dneva v dan bolj oddaljeval od moje podobe... V tretje sem poskusila z njim...

V zvezo sem se tokrat spustila z optimizmom in brez predsodkov. USPELO NAMA JE!!! Končno sva spoznala, da nama je usoda naklonjena in da sva ustvarjena drug za drugega. Ni več prepirov in poniževanja...

Ni več enostranske ljubezni, zaradi katere sem toliko trpela in zaradi katere sem pretočila toliko solza. Ostajajo samo še načrti za prihodnost, zaupanje in... LJUBEZEN!!!

Romina

vic dneva :)

Blondinka je ujela zlato ribico in ta ji je rekla:

"Če me izpustiš nazaj v vodo, ti izpolnim tri želje!"

"Katere pa?" je vprašala blondinka.

zadnje na Forumih

e-pošta | info | pravna obvestila | oglaševanje