Vse zanj

Preden sem imela fanta sem bila sramežljiva, prava siva miška...

Potem pa sem spoznala tega luštkanga tipa. Čeprav sem vedela, da ima punco, mi je postalo vseeno, kaj si mislijo o meni drugi, ko sem na vseh žurkah večino časa preživela v njegovi bližini in se pogovarjala z njim.

Bila sem presrečna, ko mi je naklonil nekaj pozornosti na samem, kjer me je tudi poljubil. A senca njegove punce je bila še vedno tu. Obljubil mi je, da jo bo pustil. In obljubo je držal.

Z vsakim dnem ga imam rajši in ne predstavljam si več življenja brez njega. Resnica pa je, da je on zelo trmast. Sama sem prej veljala za nepopustljivo, če sem si kaj zamislila, se je to moralo zgoditi. Ko pa sem z njim, to ni več tako. Če on reče ne, potem je ne, če pa jaz rečem ne in on ja, potem obvelja njegova.

Prej se nikoli nisem ukolonila zahtevam drugih ljudi, zdaj pa, če on le namigne, da bi rad kaj, mu željo že izpolnim. Zavedam se, da mi pomeni več kot moje življenje. Zaradi njega sem zamenjala šolo, da sva sedaj na isti. Zaradi njega hodim skoraj vsak vikend ven, zaradi njega popoldneve preživljam pri njem doma, njemu pospravljam, njemu pomagam, zanj diham.

Najbolj se spominjam, kako sem si želela spoznati njegove starše. Vedno je rekel ne in ne je obveljal. On pa je le omenil moje starše in že sem ga pripeljala domov. Zaradi njega se ne družim več s starimi prijatelji. Zdaj se družim z njegovimi prijatelji. Nekateri me zaradi tega obsojajo, jaz pa ne morem drugače.

Ljubim ga in zanj naredim vse. Nova družba mi je všeč, rada sem z njim in pri njem, rada mu pomagam, če mu le morem, rada mu kupujem oblačila, rada ga imam. Če me on zapusti, moje življenje nima več smisla. Ker sem dugačna. Nisem več močna kot sem bila, nimam več svoje volje, zdaj diham z njim.

Je prav, da sem se tako prilagodila? Sem s tem res osiromašila sebe? Jaz sicer nimam tega občutka. To počnem čisto prostovoljno, ker ga imam rada in sem rada z njim. Zakaj je tako narobe, če se spremenimo zaradi tistih, ki jih imamo radi?

Nevchy